z lastovkami na jug...

Novoletno dopustovanje

2012-01-04T11:06:00.000+10:30

Prejšnji teden je najina Mina praznovala že 5 mesecev, ki so kar švignili mimo, po prvotnih krčih smo sedaj že fino navajeni eden na drugega, tako da nam je zelo luštno. Mina pridno je, raste in se redi ter v zadnjem času tudi spi, najbolj glavno pa je to, da je zdrava, kaj več si pa kot mama skoraj ne bi mogla želeti.

Začelo se je tudi že sklepanje prvih prijateljstev:

Ker je imel Aleš pred Novim letom kolektivni dopust, smo se odločili za enotedenski dopust na Kangaroo island-u, ki je uro in pol vožnje od Adelaida, pa še dodatnih 45 min s trajektom.

Kangaroo island ali na kratko KI, kot ga radi imenujejo Avstralci, meri v dolžino okoli 150 km in v širino okoli 50 km, vendar pa je kljub svoji majhnosti predvsem v flori in favni zelo raznolik, k čemur je najbolj pripomogla njegova izoliranost od celine. Eno tretjino otoka danes pokrivajo nacionalni parki, zaradi česar je Kangaroo island zelo popularna turistična destinacija.

Mi smo si najeli sobico v motelu v glavnem mestecu Kingscote, tako da smo od tam delali celodnevne izlete in v enem tednu proti vsem pričakovanjem obredli vse najbolj zanimive kotičke otoka, saj je Mina zelo pridno sodelovala ter končno nehala protestirati v avtu - seveda ne brez stalnega animiranja, kadar ni spala. Ker smo se cele dneve potepali naokoli, smo vozili vse glavne potrebščine kar s sabo ter na poti kuhali in se preoblačili.

Najprej smo obiskali Seal bay, v katerem kraljuje velika kolonija morskih levov, ki so bili ravno v ženitvenem obdobju, zato jih je bilo toliko bolj zanimivo opazovati čisto od blizu.

Pa Little Sahara, kjer sva se preizkusila v zabavnem bordanju po sipinah, po katerem sva imela pesek na vseh mogočih in nemogočih delih telesa:

Pa bushwalking, kjer sva po 45 min zadrževanja diha za par sekund ugledala zelo plašnega kljunaša:

In Remarkable Rocks, izpodrinjeni granitni masiv, ki sta ga morje in veter preoblikovala v zanimive oblike:

Samo 10 km stran od Remarkable Rocks je Admirals Arch, impozantna luknja, skozi katero lahko opazuješ razpenjene valove in tjulne, ki se pogumno poganjajo vanje:

V mestecu Kingscote vsak dan v letu ob petih popoldne tale možakar naredi show za turiste, ko nahrani pelikane ter zraven daje zabavne in poučne komentarje:

Pa ogled ptic roparic, ki so lepo zdresirane letale okoli - njihov obstoj je danes žal že ogrožen, predvsem zaradi pesticidov, ki jih ljudje uporabljajo za zajedalce, ki so tem pticam hrana:

Na otoku seveda ne manjka kengurujev, po katerih se otok tudi imenuje, pa njihovih navadno zelo plašnih manjših bratrancev wallabijev, ki se jim tu lahko zelo približaš, pa koal, echiden, oposumov, kuščarjev goan in ker jih je toliko, jih na žalost zelo veliko konča pod kolesi vozil kot roadkill...

Kangaroo island je znan tudi po zelo lepih plažah in najbolj fino je to, da z lahkoto najdeš kakšno čisto zase, ker jih je toliko. Sicer so bolj primerne za piknike ali športanje kot za kopanje, predvsem plaže na južni strani otoka, kjer ima Južni ocean neprijaznih 18 stopinj. Ko zraven zapiha še mrzel veter z Antarktike, pa kljub poletju kakšen pulover zelo prav pride.

Za razliko od ostale Avstralije je Kangaroo island zelo kompakten, saj ga v dobrih dveh urah po dolžini lahko prevoziš, kar je super za družinske izlete, tako da se sem definitivno še vrnemo.

V troje je potepanje še lepše!

Mina

2011-08-09T10:35:00.001+09:30

Čeprav so zdravniki izračunali datum mojega poroda na današnji dan, se je najina Mina odločila, da malo pohiti, tako da je prijokala na svet celih 13 dni prej, 27. julija ob 10.44 dopoldne. Mogoče tiči vzrok za to tudi v najini delovni akciji, ki sva jo izvedla tik pred zdajci; Aleš je namreč v svoji službi skonstruiral tale domači vrt, ki sva si ga omislila na najinem balkonu:

Porod mi bo ostal v zelo prijetnem spominu, predvsem zaradi zelo prijaznega in ustrežljivega zdravstvenega osebja. Kljub temu, da sem se odločila za javno zdravstvo, ki je zastonj, sem imela svojo sobo z zelo širokim izborom hrane na meniju. Tri dni v bolnišnici pa sem izkoristila tudi za razne tečaje (dojenje, fizioterapija), narejene posebej za novopečene mamice.

Tole pa je najin sonček:

Pa naš prvi izlet, nad katerim Mina sicer ni bila preveč navdušena:

Čeprav so ti prvi dnevi kar naporni, saj se ti življenje res postavi na glavo, sva se oba že zelo vživela v starševsko vlogo in lahko rečem v imenu obeh: zelo lep občutek je postati starš!

Bali

2011-05-22T22:12:00.000+09:30

Na najinem enotedenskem dopustu na Baliju se je Aleš nasrfal in nahodil, jaz pa sem okupirala hotelski bazen, tako da je bilo obema prav fino. Sicer Kuta, najbolj priljubljena turistična destinacija na Baliju, ni najbolj privlačna, če po duši in srcu nisi šopoholik, pa še lokalni ljudje znajo biti zaradi ogromne količine turistov precej agresivni. Izven Kute pa se še vedno da doživeti precej pristno Azijo.

Tokrat bolj v sliki kot v besedi...

Ubud in okolica z riževimi terasami:

Monkey sanctuary:

Aleš je osvojil najvišji vulkan na Baliju, 3.142 m visok Mt.Agung:

Bali safari:

Potepanja

2011-04-29T13:53:00.724+09:30

google translation

Tudi letos sva tako kot lani kar nekajkrat obiskala festival Fringe v Adelaidu, ki je potekal od konca februarja pa do sredine marca. Cirkuško vzdušje festivala je bilo čutiti v celem centru mesta, saj so se poulične predstave in drugi nastopi dogajali na zelo različnih lokacijah. Največji čar vsega skupaj je ta, da je večina predstav odprtega tipa, če hočeš, lahko na koncu prispevaš kakšen dolar ali dva (kar se zelo spodobi), odvisno pač od tega, koliko ti je bil nastop všeč. Večinoma nastopajoči med gledalci izberejo pomočnike in Aleš ima to srečo (ali pa nesrečo), da ga skoraj vedno potegnejo iz publike.

Nekaj utrinkov s festivala:

Obema se je najbolj dopadla predstava dveh Avstralcev, ki sta zelo pristno zaigrala ruska atleta v tipični avstralski opravi reševalcev iz vode in na zelo duhovit način pokazala njune zavidljive gimnastične sposobnosti:

Adelaide je od konca novembra pa do začetka maja poln zelo različnih festivalov, nekateri so svetovnega formata kot Fringe, drugi pa bolj lokalni, kot je bilo na primer tole spuščanje zmajev najrazličnejših oblik in velikosti na naši plaži:

V sredini marca sva se za podaljšan vikend odpravila na izlet do Melbourna na JV Avstralije po cesti Great Ocean Road, eni izmed glavnih avstralskih turističnih atrakcij, ki večino časa poteka ob morju s krasnimi razgledi.

Aleš se je v Avstraliji zelo navdušil nad novim športom, za katerega potrebuješ samo posebno skinboard desko in nekaj spretnosti, imena tega zabavnega opravila še nisem izvedela, zato sem ga jaz poimenovala drajsanje po plaži, ki v parih korakih izgleda takole:

Moram priznati, da mu gre že zelo dobro od nog, tudi mulčki na plaži so ga že pohvalili, jaz pa se v tem še nisem preizkusila, saj so padci precej pogosti, kar pa v mojem trenutnem stanju ni ravno priporočljivo.

Ena začetna nosečniška:

Tale naravni most se imenuje London Bridge, včasih je bil povezan s kopnim, vendar se je en lok že podrl, enako se bo zaradi stalnega izpodjedanja morja nekoč zgodilo tudi še stoječemu:

Ker se po tej cesti prevaža ogromno turistov z vseh koncev sveta, so taki prometni znaki še kako dobrodošli:

Takole pa so se jabolka kar sama prodajala ob cesti (na dnu table je bilo zapisano: Thank you for your honesty, Karma):

Definitivno pa je glavni prepoznavni znak Great Ocean Rd naravna znamenitost Dvanajst apostolov, kot so poimenovali tele apnenčaste skale v morju:

Nastali so z erozijo - izpodjedanjem obale zaradi morja, prvotno so jih imenovali 'sow and piglets' (svinja in prašički), vendar so jih leta 1922 zaradi turizma preimenovali v bolj nobel zvenečih Dvanajst apostolov, čeprav jih sedaj stoji samo še osem. Zadnji se je podrl leta 2005, v višino je meril kar 50 m, danes pa je najvišji visok 'samo' 45 m. Enaka usoda bo doletela prav vse apostole, vendar se že tvorijo novi.

Proti večeru pa je iz svojega brloga pokukala echidna, avstralski vrečar, ponavadi zelo plašna žival, tale pa se ni pustila prav nič motiti trumam turistov, ki so hodili mimo nje, ko je vtikala svoj nos v zemljo in iskala hrano:

Naslednje jutro sva se spustila še do obale, da sva se prepričala o velikosti apostolov:

V Melbournu pa sva obiskala tudi slovensko družino Maček, ki se je pred tremi leti preselila v Avstralijo, in skupaj smo preživeli zelo prijeten večer.

Zadnji vikend v aprilu smo imeli prosto od petka do torka, petek in ponedeljek sta bila velikonočno obarvana, v torek pa smo praznovali Anzac day, posvečen vsem avstralskim in novozelandskim vojakom, ki so se borili pri Galipoliju med prvo svetovno vojno. Midva sva seveda to izkoristila za izlet na Eyre Peninsula zahodno od Adelaida in kot ponavadi sva avto spremenila v kamper, tokrat z dodano montano na strehi najinega džipa, tako da sva lahko s sabo vzela še več krame kot ponavadi.

Uspelo nama je priti do 650 km oddaljenega Port Lincoln-a, ki je drugo največje mesto za Adelaidom v južni Avstraliji z izvrstno lego in samo pomanjkanje pitne vode mu je preprečilo, da bi se razvil v glavno mesto. Glavna dejavnost Port Lincoln-a je že od vsega začetka ribolov (predvsem lov na tune), velik odstotek prebivalstva je hrvaškega porekla, kar se z lahkoto opazi, saj skoraj vsako drugo ladjo krasi hrvaška šahovnica. Tu je baje doma tudi največ avstralskih milijonarjev, ki so obogateli prav z ribolovom.

Proti Lincoln-u:

Port Lincoln pa je znan še po nečem; tu je dom zloveščega velikega belega morskega psa, največje predatorske ribe na svetu, nedaleč stran je bila posneta tudi večina prizorov z živimi primerki za prvi film Jaws (Žrelo), ki je še najbolj odgovoren za njihov strašljiv sloves. To so seveda dobro izkoristili tudi v turistične namene, saj edini v Avstraliji ponujajo 'shark cage diving', za katerim je kljub zasoljeni ceni tako veliko povpraševanje, da je potrebna vnaprejšnja rezervacija.

Ker si je Aleš to že dolgo želel poskusiti in ker sva bila že ravno tam, sva se pozanimala, če imajo mogoče še kaj prostih mest za naslednje dni, in seveda sva bila čisto preveč optimistična, ker je bila edina agencija, ki ima dovoljenje za to dejavnost, zabukirana še za cel teden vnaprej. Sva pa v informacijskem centru slučajno izvedela še za eno agencijo, ki je ravno začela obratovati, pa še cenejša je bila, tako da sva se zmenila z njimi:

Tako smo se s tole ladjico čez dva dneva odpeljali v Shark Bay pri Neptune Islands, kjer naj bi bila doma 'big momma', kot imenujejo 6-metrskega Velikega belega, ki se giblje v teh vodah. Štartali smo ob 7-ih zjutraj, s povratkom ob 7-ih zvečer.

Najpogosteje se za privabljanje morskih psov uporablja kri oziroma meso, pa še agresijo se da na tak način zelo lahko iz njih izvabiti, kar si večina ljudi tudi želi videti. Agencija, s katero sva midva šla, pa se je odločila preizkusiti alternativne metode, predvsem zato, ker so začeli domnevati, da morski psi lahko povezujejo ladje in ljudi s hrano in to je mogoče tudi eden izmed vzrokov za napade na ljudi. Z alternativno metodo pa je mogoče opazovati njihovo dosti bolj naravno vedenje in baje da taki sploh niso tako strašni, kot jih hočejo prikazati v filmih, nama je povedala gospa, ki se je z njimi potapljala en dan prej.

Tako so na naši ladji cel čas v vodo spuščali različne zvočne signale, ves čas se je pod vodo vrtela tudi avstralska heavy metal skupina AC-DC, ki naj bi jo imeli psi še posebej radi, vendar na žalost brez uspeha, saj so se očitno odločili na ta dan poiskati hrano nekje drugje. Nič več sreče ni imela niti sosednja ladja, čeprav so v vodo zmetali ogromne količine krvi in mesa, privabili so samo nekaj primerkov drugih vrst morskih psov, s katerimi si pa tudi ne bi upala skupaj čofotati v vodi, saj so bili glede na velikost repne plavuti, ki so jo pokazali iz vode, zelo spoštljive velikosti.

Glavni vzrok za to, da se veliki beli morski psi tako pogosto zadržujejo v zalivu Shark Bay, je ogromna kolonija novozelandskih tjulnov, njihovi mladiči so še posebej lahka tarča, ker se šele učijo plavati. Pa še dostop do vode je precej zahteven, saj iz skal skočijo v 20-30 metrske globine, nemalokrat naravnost v zobati gobec morskega psa.

Človeški tjulenj:

Po nekaj urah izmeničnega potapljanja v kletko pri borih 17-ih stopinjah C smo se skupinsko odločili, da odnehamo in se raje odpeljemo proti domu. Na poti pa smo se ustavili še pri koloniji radovednih mladih morskih levov in skupaj z njimi malo zaplavali, tokrat brez kletke. Sicer so se spravljali že spat in niso pokazali pretiranega zanimanja za nas, dva sta se pa le prebudila in se za kratek čas poigrala z nami.

Na koncu pa je sledilo veliko presenečenje, ko je skiper oznanil, da smo bili testna skupina, saj smo bili prvi, ki so jih peljali na potapljanje z morskimi psi z novo metodo in ker jih nismo videli, nam je pripravljen povrniti ves denar. Midva sva se na koncu odločila, da nama vrne samo polovico denarja, saj sva vseeno preživela krasen dan in sigurno bova naslednjič spet izbrala njih, če se odločiva za plavanje z morskimi levi, kar je tudi zabavnejša izkušnja.

Sem pa jaz dosti bolj prišla na svoj račun, ko sva v Port Lincoln-u obiskala prostovoljno organizacijo za male avstralske živalske sirote, ki so izgubile svoje mame pod kolesi avtomobilov. Ustanoviteljica in glavna oskrbnica je tale gospa, ki ima tudi sama pet otrok, tako da ji nikoli ni dolgčas:

To sta mala vombata Agnes in Helga, ki ju je treba vsakih nekaj ur hraniti s posebnim mlekom, sicer večino dneva prespita, ko pa se zbudita, na polno norita in po petih minutah kot ubita omahneta v svoje vreče:

Pa mali kenguru:

In mini oposum:

Predzadnji dan sva preživela v kampu, ki mu zaradi tako velikega števila divjih koal pravijo tudi Koala Sanctuary, skoraj na vsakem evkaliptusu se najde kakšna in ker so zelo pasivne (v povprečju prespijo 17 ur v dnevu), so idealna tarča za fotografiranje.

Težko je življenje koale:

Tudi Aleš je preizkusil eno izmed njiihovih poz in z določenimi pripomočki zna biti prav udobno:

Proti večeru ponavadi postanejo aktivnejše in se spustijo nižje, saj včasih tudi zamenjajo drevo in ker so že na dosegu roke, si res ne moreš kaj, da jih ne bi malo pobožal. One pa tudi nimajo nič proti, čeprav najprej izgleda, kot da razmišljajo o pobegu, čez nekaj časa se pa mirno vdajo v usodo:

Tudi najina punčka lepo raste in vedno bolj postaja podobna malemu človečku, moje počutje je zaenkrat tudi odlično in upam, da bo tako tudi ostalo.

Naslednji teden si bova privoščila še 9-dnevni izlet na Bali, potem se bo pa res treba malo umiriti in se začeti pripravljati na akcijo, ki se baje začne s prihodom otroka. Ali pa tudi ne, odvisno od mojega počutja...

Po dolgem času

2011-02-07T23:30:00.002+10:30

google translation

Zadnje mesece nama je življenje tu začelo teči po precej ustaljenih tirih, saj imava končno urejene vse papirje, oba hodiva v službo, v Adelaidu se že dolgo ne počutiva več kot turista, zato tudi jaz ne skačem naokrog s fotoaparatom toliko, kot sem na začetku in temu primerno imam tudi manj materijala za bolj redno fotoreportažo.

Nekaj materijala in dogodkov pa se je od zadnjič le nabralo, in definitivno je omembe vredno avstralsko državno prvenstvo v jadranju s trimarani, zgodilo se je lanskega novembra, udeležila pa sva se ga oba, vsak na svojem trimaranu. Prvenstvo je potekalo na jezeru Macquarie, ki je kakšnih 100 km severno od Sydney-a. Lake Macquarie je največje obalno slano jezero v Avstraliji, saj njegova površina znaša 110 km2, z morjem ga povezuje kratek kanal, tako da ima stalen pritok slane vode. To je baje tudi največje stalno slano jezero na južni polobli. V glavnem, res je ogromno.

Pot med Adelaidom in mestecem Wangi Wangi ob jezeru, kjer smo spali, je dolga približno 1500 km in nam je pomenila 2 dni vožnje, saj smo vlekli s seboj tudi 3-tonski trimaran, tako da je bila naša povprečna hitrost 90km/uro. Jaz sem se peljala tja in nazaj, da smo bili trije v našem avtu in smo se lahko pogosto menjali za volanom. Alešu pa je bila ena dolga pot prihranjena, saj je tja letel, nazaj pa se je tudi on usedel za volan.

Takole je izgledal naš konvoj iz Adelaida:

Sicer čisto brez težav ni šlo, saj smo na poti izgubili kolo iz prikolice, ampak na srečo brez kakšnih večjih posledic in samo kakšno uro stran od najbližjega naselja (sem se že navadila, da je to za avstralske razmere zelo blizu...) tako da smo v parih urah bili spet na cesti.

Prvenstvo je trajalo 5 dni, vsak dan smo imeli 2 kratki ali pa 1 dolgo dirko, tako da je bilo precej naporno, predvsem zaradi tega, ker je veter v povprečju pihal z močjo 30 vozlov, proti večeru pa se je ponavadi še pojačal. Predvsem za trimarane, ki imajo na dnu namesto obtežene kobilice samo smernik, je tak veter kar velik izziv, saj je dosti večja nevarnost, da se prevrnejo, še posebej na takih prvenstvih, kjer gre zelo zares.

Zame je bila to za razliko od Aleša, ki ima že ogromno izkušenj z resnim jadranjem, to prva pomembnejša dirka, vendar so me fantje v moji ekipi že pred njo dobro strenirali, kljub temu pa sem se največ naučila prav med samimi tekmami, predvsem zaradi težkih vremenskih pogojev, ko sem prve dni pred vsako tekmo s težavo pogoltnila slino, ko sem gledala v razpenjene valove. Vendar zdaj lahko končno rečem, da mi je jasno, zakaj mora biti toliko štrikov na jadrnicah, in čemu sploh kateri služi...:)

Kako zares je šlo, priča tudi tale fotka, na koncu tedna smo bili vsi polni bušk in odrgnin, jaz pa sem bila sploh ekstrem, ker imam to nesrečo, da se mi vsak blažji udarec takoj pozna. Ampak je izgledalo veliko slabše, kot je bilo v resnici:

Tudi nekateri trimarani so jo prav pošteno skupili, saj se je eden takoj na začetku preobrnil, drugi je polomil jambor, trgala so se jadra, naši ekipi pa se je edina nesreča zgodila tik pred začetkom najdaljše regate, ko smo se trije trimarani v veliki gneči pred štartom sočasno zaleti eden v drugega in je kar pošteno zapokalo. En trimaran je moral zato odstopiti, mi pa smo jo začuda odnesli brez hujše škode, tako da smo lahko nadaljevali z dirko. To je bila tudi naša najuspešnejša dirka, saj smo jo z veliko prednostjo tudi dobili, tako da smo bili naslednji dan toliko bolj razočarani, ko smo izvedeli, da smo bili zaradi dogodka pred štartom te dirke diskvalificirani...

Krpanje trimarana po karambolu:

Tole pa sta najini ekipi:

In rezultati? Obe najini ekipi sta pristali nekje v zlati sredini, Aleševa ekipa malo zato, ker so imeli nova jadra in so sploh prvič jadrali skupaj, moja pa zato, ker so našo najboljšo tekmo diskvalificirali, ampak kljub temu smo bili na koncu vsi veseli, ker smo se imeli res super.

Ker smo imeli zelo natrpan urnik, nisva imela nič časa za raziskovanje okolice, je pa Lake Macquarie zelo priljubljena turistična destinacija in definitivno se jo splača iti še kdaj obiskati.

Letošnje novo leto pa sva preživela na malo drugačen način, saj sva odletela na Novo Zelandijo, kjer sva se udeležila retreat-a (duhovno srečanje) z mojstrom najine duhovne poti, ki jo prakticirava. In lahko rečem, da je bilo to za oba zelo izjemno doživetje.

Na Novi Zelandiji sva preživela 10 dni, od tega 2 dni v Wellingtonu na jugu severnega otoka, kamor sva tudi priletela. Kljub temu, da imajo tudi tam v novoletnem času poletje, pa temperature niso niti najmanj spominjale na ta letni čas, saj se je redko dvignilo na 20 stopinj, mrzel in močan veter pa naju je prisilil, da sva bila večino časa v vetrovkah.

Nova Zelandija je med drugim zelo znana po adrenalinskih dejavnostih, saj se lahko celo sredi mesta katapultiraš v zrak nad prometom:

Tudi na Novi Zelandiji so navdušeni ribiči:

Še najbolj od vsega sva bila v Wellingtonu navdušena nad ogromnim muzejem Te papa, ki na zelo poučen način prikazuje kolonizacijo Nove Zelandije, njen geografski nastanek in vsebuje ogromno zanimivih razstavnih eksponatov, kot na primer tega gigantskega lignja:

Okrogel parlament, ki je narisan tudi na njihovem bankovcu (za 20 dolarjev, če sem si prav zapomnila):

Po dveh dneh v Wellingtonu pa sva se odpravila v notranjost otoka proti 150 km oddaljeni mali vasici Woodville, kjer je potekal retreat. Tam sva s približno 200 ljudmi iz celega sveta (nekaj tudi iz Slovenije) preživela zelo lep teden.

Na poti tja sva eno noč prespala v tem 150 let starem hostlu, ki je v notranjosti ponujal zelo domače vzdušje:

Pred hostlom:

Čeprav nisva dosti videla, naju Nova Zelandija na tem izletu s svojimi lepotami ni kaj dosti prepričala, se pa sigurno tja še vrneva in jih naslednjič poiščeva.

Najin začetek letošnjega leta je bil zelo pester, predvsem zaradi selitve, saj nama je 20. januarja potekla pogodba v prejšnjem stanovanju, čas po novem letu pa je precej mrtev, kar se tiče ponudb stanovanj oz. hiš, tako da nisva imela dosti možnosti pri izbiri. Na koncu sva se odločila za vrstno hišo nedaleč stran od bloka, v katerem sva prej živela, tako da sedaj živiva praktično v isti okolici.

Najina je številka 22 na sredi fotke:

V pritličju je sprejemnica, ki Alešu služi kot pisarna:

V garaži je raznovrstna šara, tako da ni prostora za avto, vendar je na dvorišču vedno dovolj prostora za parkiranje:

V prvem nadstropju sta dve sobi, ena večja, druga manjša, in kopalnica:

Najina spalnica:

Stopnice, ki vodijo v prvo in drugo nadstropje:

V drugem nadstropju je dnevna soba združena s kuhinjo:

S stanovanjem sva zelo zadovoljna, ker je novo in občutno večje od prejšnjega, in tudi zato, ker je popolnoma opremljeno (najine so skoraj samo slike na stenah). Tako sva zelo prihranila, saj se ponavadi v Avstraliji vedno vseliš v popolnoma neopremljeno stanovanje oz. hišo in midva bi morala v tem primeru vse pohištvo še nabaviti, saj nisva imela skoraj nič svojega. Sedaj plačujeva 350 dolarjev na teden, kar je približno 1000 EUR na mesec, kar pa si z najinima sedanjima plačama brez odrekanja lahko privoščiva. Predvsem pa se nama tu v Adelaidu ni treba bati nobenih naravnih katastrof, saj je s svojo mediteransko klimo prava oaza, kar pa žal ne velja za nekatere dele celine, kjer je narava prav pošteno pokazala svoje zobe...

Za konec pa še presenečenje:

To je tudi eden izmed glavnih razlogov, da sva si omislila večje stanovanje in če bo šlo vse po sreči, se nama začetek avgusta pridruži nov član oziroma članica... :D

Pomlad

2010-10-11T22:04:00.006+10:30

google translation

Prejšnji vikend smo uro v južni Avstraliji končno prestavili na poletni čas, kar pomeni, da se je dan podaljšal do okoli pol osme ure zvečer. Za letošnjo zimo tu pravijo, da je bila ena najhujših v zadnjih letih, saj takega mraza in toliko dežja že dolgo ne pomnijo. To je bila sicer za naju prva zima v Avstraliji, zato bolj težko ocenim, kako huda je res bila, ampak v primerjavi z zimskimi temperaturami v Sloveniji bi jo lažje primerjala s slovensko jesenjo - še najbolj nadležen od vsega je bil mrzel veter, ki ti je s svojimi močnimi sunki ponavadi po svoje uredil frizuro. Resda je zelo pogosto deževalo, vendar nikoli po več dni skupaj, pa še njegov stranski učinek je bil za oko zelo prijeten, saj je vse ozelenelo in vzbrstelo. Prav sedaj, ko to pišem, se je temperatura v Adelaidu prvič to pomlad povzpela na prijetnih 25 stopinj, samo še malo, pa bo spet poletje in celo leto naokoli od najinega prihoda sem na prav posrečen datum, na petek 13. novembra lani.

Prav neverjetno, kako čas hitro zbeži mimo, ko se odločiš za tak korak in začneš svoje življenje ponovno postavljati iz čiste nule, seveda je na momente tudi težko in se sprašuješ, kaj ti je bilo tega treba, večinoma pa je luštno, predvsem pa dobra šola za življenje. Sedaj se nama je življenje počasi ustalilo, saj imava vse osnovne stvari urejene, Aleš že nekaj mesecev dela kot strojni inženir v firmi MG Engineering, jaz pa sem prejšnji teden končno začela delati v geodetski firmi Engineering Surveys, en teden sem bila na uvajanju, da sem se seznanila z njihovim načinom dela, ta teden pa me zaposlijo za 25 dolarjev na uro, kar se mi za začetek sploh ne zdi slabo.

To službo sem dobila tako, da sem tudi jaz tako kot na začetku Aleš najprej na različne konce neuspešno pošiljala prošnje, potem sem pa kar izbrala firmo, ki se mi je zdela najprimernejša in šla potrkat na njihova vrata. Že isti dan sem pri njih pisala test, s katerim sem pridobila certifikat, da sem seznanjena z varnostjo ob železniških tirih, naslednji dan pa so me poslali na izobraževanje za pridobitev 'bele karte' (white card), ki ga mora tu v Avstraliji opraviti vsak delavec, ki se giblje po gradbiščih. Začetek je dober, nadaljevanje pa upam, da tudi...

Ker je bilo dosti vikendov v zadnjih mesecih vreme bolj kislo, sva ponavadi ostala kar v Adelaidu in šla na kakšen krajši izlet po mestu in okolici, kakšen mesec nazaj pa sva se na lepo sončno soboto odpeljala v kakšnih 80 km oddaljen Victor Harbor, ki v zimskih mesecih dobi prav posebne goste: grbaste kite z Antarktike! V toplejše vode priplavajo kotit in vzgajat svoje mladiče in so seveda velika atrakcija za ljudi, ki jih pridejo opazovat od blizu in daleč. Še posebej zato, ker jih lahko opazuješ kar iz obale, saj priplavajo v zelo plitvo vodo.

Ko sva midva prvega zagledala, sva najprej mislila, da gledava čer v vodi, saj je ta kot avtobus velika žival nepremično lebdela nekaj metrov stran od obale, dokler ni v zrak pihnila velikega oblaka vode.

Kiti grbavci so danes ogrožena vrsta, saj je bila glavna industrijska panoga do sredine 19. stoletja v tem delu Avstralije predelava in izvoz kitovega olja in kosti v Evropo. Zaradi lovljenja so jih prignali na rob izumrtja, sedaj pa so zaščiteni in zato je toliko bolj dragocena izkušnja, če imaš srečo in na lastne oči vidiš kakšnega predstavnika njihove zdesetkane vrste.

Okolica mesteca Victor Harbor je čudovita, zato ni čudno, da je danes eno glavnih turističnih atrakcij južno od Adelaida tako za surferje, kot za ljubitelje narave.

Pogumni tjulni v razpenjenih valovih:

Poleg Victor Harbor-ja leži otok Granite island (ker je ves iz granita), s kopnim je povezan z dolgim mostom, ki je odprt samo za sprehajalce in konjsko vprego s kočijo.

Na tem otoku živi kolonija divjih pingvinov, ki vsak večer pricapljajo iz vode na zaslužen počitek. Tam pa je tudi rehabilitacijski center za pingvine, kjer sedaj živi pingvin, ki je bil v oskrbi v društvu AMWRRO, kjer sem volunterka. Tam bo tudi ostal, saj je bil predolgo na okrevanju in zato ne bi znal več sam preživeti v naravi, v centru pa mu ni prav nič hudega, sem se prepričala ob obisku.

Na poti proti domu pa sva ob cesti opazila živali z afro frizurami, ki sicer na tem koncu sveta nimajo kaj iskati. Ampak naj jim bo, ker so takooo zelo luštne. To so južnoameriške alpake:

Prejšnji ponedeljek je bil v Avstraliji državni praznik (Labour day), zato sva se prejšnji vikend skupaj s še enim parom Michaelom in Giti odpravila na 4-dnevno kampiranje v notranjost Avstralije.

Iz Adelaida smo se najprej odpeljali proti nacionalnemu parku Flinders Ranges, ki sva ga midva lani v poletnem času že obiskala, ga je bilo pa vseeno zelo lepo še enkrat videti v spomladanskem času, saj je zaradi obilnega zimskega deževja pokazal čisto drugačno podobo; prej suh in zelo vroč je bil sedaj zelen in pri okoli 25 stopinjah veliko bolj znosen.

Za cilj smo si zastavili hrib St.Mary's Peak, ki je s svojimi 1.171-imi metri najvišji vrh v tem parku. Izbrali smo 20 km dolgo krožno pot, ki smo jo prehodili v 9-ih urah in zvečer po napornem dnevu utrujeni popadali v spalne vreče.

Naslednji dan smo se odpeljali na sever proti jezeru Eyre, ki je najnižja točka v Avstraliji, saj je 15 m pod morsko gladino in takrat ko je polno, je z 9.500 m2 površine tudi največje jezero v Avstraliji. Jezero se popolnoma napolni samo štirikrat v 100-tih letih, takrat je globina jezera okoli 6 m. Drugače pa se v povprečju napolni do 1.5 m globine na vsaka 4 leta, na okoli 4 m globine pa vsako desetletje. Ko vsebuje vodo, je prvih nekaj mesecev tudi polno življenja, saj iz pritokov vanj priplava veliko različnih vrst rib, ki zaradi vedno večje slanosti vode po nekaj mesecih masovno poginejo. Pred tem pa se z njimi hranijo ptice (predvsem pelikani), ki se v tisočih priletijo sem parit, ko skrivnostno ugotovijo, kdaj je jezero polno vode.

Jezero pa je znano še po nečem: na njegovi suhi površini je bil leta 1964 z avtom postavljen svetovni hitrostni rekord 690 km/uro, ki velja še danes.

Nam je zaradi stiske s časom uspelo videti samo skrajni južni del jezera, ki pa ni kazal pretiranih znakov življenja, zato smo se še isti dan odpeljali naprej proti Coober Pedy-ju.

Na poti smo prečkali pasjo ograjo (dog oz. dingo fence), ki so jo postavili med leti 1880 in 1885 za zaščito ovc pred dingi. To je najdaljša ograja na svetu, saj meri 5.614 km, po dolžini pa jo baje prekaša samo Kitajski zid.

Coober Pedy (po aboriginsko kupa-piti pomeni beli človek v luknji) je mestece na pol poti med Adelaidom in Alice Springs-om, znano tudi kot svetovna prestolnica opala, saj je izkopavanje le-tega še vedno zelo bogato.

Ta dragoceni kamen je v zadnjem stoletju prepričal ogromno ljudi različnih narodnosti, da so se preselili v puščavo, to se lepo vidi tudi na pozdravnem zidu ob vhodu v mesto, kjer sva našla celo slovensko zastavo! V mestu pa sem opazila tudi hrvaški klub in srbsko pravoslavno cerkev...

Ker je mesto sredi puščave, se lahko pohvali z rekordnimi temperaturami, saj poleti termometer večinoma kaže krepko čez 40 stopinj, zato si je večina prebivalstva uredila domovanja pod zemljo, kjer se temperatura vedno giblje okoli 22 stopinj. Pod zemljo so tudi trgovine, hoteli, restavracije in celo kamp.

Takole pa je izgledalo podzemno stanovanje v 80-ih:

Da je mesto zelo zanimivo in definitivno vredno ponovnega ogleda kljub svoji legi sredi niča dokazujejo tudi številni filmi, ki so bili tu posneti (Mad Max, Priscila - queen of the desert, Red planet).

Spet v Adelaide: kljub temu, da sem začela hoditi v službo, pa je moja velika želja vsaj enkrat tedensko delati v društvu AMWRRO, kjer sem volunterka že od lanskega decembra in to mi je še vedno v velik užitek.

To je naš prijatelj Morten, ki je kot mladič prišel v našo oskrbo in čeprav je sedaj že odrasel, nas kar noče zapustiti in najraje se takole na ramenu prevaža naokoli:

Glavna atrakcija v društvu pa je trenutno tale mali novozelandski tjulenj, ki ga je morje naplavilo na bližnjo obalo, bil je zelo podhranjen in dehidriran, saj je tehtal slabih 6 kg. Poleg tega pa mu manjka eno oko, zato bo ostal v ujetništvu, saj kot samec v naravi brez enega očesa ne bi mogel preživeti. V začetku novembra leti v Brisbane, kjer ga bodo začeli trenirati v ZOO-ju podobni ustanovi. Ko bo odrastel, bo tehtal okoli 300 kg in v dolžino meril okoli 2 m.

Prejšnji teden sem se malo poigrala s starim fotoaparatom, rezultat pa so naslednji posnetki:

Tole je magpie, v Avstraliji precej priljubljena ptica, saj v Adelaidu celo nogometno društvo nosi njegovo ime. Ko je odrastel, proizvaja zanimiv kovinski zvok, lačen mladič pa takole vrešči:

Ta mladi pelikan je imel poškodbo glave, ker je strmoglavil (baje se to mladičem pogosto dogaja), zato se včasih še vedno čudno obnaša. Ko smo ga dobili, niti hoditi ni znal, sedaj je pa že skoraj pripravljen na svobodo:

Mali JJ:

SLOVENIJA vs. AUSTRALIA

2010-08-13T14:35:00.034+09:30

google translation

Letošnjega julija sva prvič po lanski selitvi 'down under' obiskala Slovenijo, glavni razlog za tako zgoden obisk pa je bila poroka Aleševega najboljšega prijatelja. Ker je Avstralija kar daleč stran in ker je zaradi 24-urnega letenja plus vmesnih postankov res naporno priti domov samo za par dni, sva najin obisk podaljšala na skoraj mesec dni. Ta čas sva seveda izkoristila za druženje z družinama in večino prijateljev.

Nekaj časa nama je uspelo nameniti tudi dejavnostim, ki sva jih v Sloveniji oba rada počenjala; odkar živiva v Avstraliji, predvsem pogrešava naše gore, zato sva naredila dva dolga sprehoda po naših Julijcih.

Tudi letos sva tako kot prejšnja leta nekaj dni uživala v krasni naravi ob bohinjskem jezeru, kjer je bila najpogostejša telovadba jadranje na Spiritu - jadrnici iz Aleševe prejšnje firme.

Priti v Slovenijo na dopust potem, ko se preseliš na drug konec sveta in ko veš, da tam dejansko nimaš več doma, je zelo zanimiva izkušnja, saj začneš vse skupaj gledati s popolnoma drugačne perspektive. K temu seveda pripomore tudi dejstvo, da nisi obremenjen z vsakdanjimi skrbmi, ki so povezane na primer s službo. Vsaj midva sva vse skupaj začela dojemati veliko intenzivneje kot prej, predvsem čudovito naravo in odnose z ljudmi, ki so nama blizu.

In ob vsem tem se seveda začneš spraševati, kaj te je gnalo v selitev tako daleč stran? Slovenija je res lepa dežela, pa še ljudje so tam, ki te imajo radi. In tudi poslavljanje ni v drugo prav nič lažje kot v prvo. Torej? Na žalost se kot pri večini stvari tudi tu začne in konča pri financah. Res je lepa, ampak tudi zelo draga. To ugotavljava sedaj, ko sva tudi v praksi preizkusila, da je v Avstraliji razmerje med mesečnim zaslužkom in porabo enkrat do dvakrat boljše kot v Sloveniji. In sploh se ti ni treba pretegniti, da to razmerje dosežeš. To se seveda odraža tudi na ljudeh, med katerimi vlada zelo sproščeno vzdušje, k čemur pa sigurno pripomore tudi vreme, saj je sonca skoraj že preveč. Ko tu prebiješ nekaj časa, se ti zazdi, da Avstralci prav zares živijo njihov slavni 'no worries'. Seveda tudi v njihovi družbi ni vse idelano, tudi tu se najdejo kakšne cvetke (velik problem z Aborigini npr.), ampak o tem kdaj drugič...

Za pot nazaj sva porabila kar dober teden, saj sva se po 14-urnem letu iz Dunaja najprej za 2 dni ustavila v Taipeiu, ki je prestolnica otočka Tajvana in sedež letalske družbe China airlines, s katero sva letela. Zaradi prestavitve leta na en dan kasneje nam je letalska družba plačala nočitev in hrano v zelo fensi hotelu z dovršeno arhitekturo in zanimivimi detajli.

Če imaš med leti več kot 7 ur časa, se lahko pridružiš enemu od dveh brezplačnih vodenih potepov v mesto, ker sva midva imela 2 dneva časa, sva seveda šla na oba in videla ter izvedela veliko zanimivega.

Tajvan je bil do pred kratkim del Kitajske, zdaj pa je samostojna država z demokratično politično ureditvijo. Za svetovne razmere je zelo majhen, saj je po velikosti manj kot dvakrat večji od Slovenije, kljub temu pa v njem prebiva 23 M ljudi - po gostoti prebivalstva na km2 je baje samo za Bangladešem. Zato je vsaka ped zemlje pametno izkoriščena in prav presenetljivo je, da onesnaženosti v 2.6 M Taipeiu nikjer ne opaziš.

V mestu je ogromno templjev - velika večina prebivalstva je mešanica budistov, taoistov in konfucijancev.

Tajvan se je začel po drugi svetovni vojni ekstremno hitro gospodarsko razvijati in danes predstavlja eno izmed vodilnih držav v računalniški industriji - po besedah našega vodiča proizvedejo 80% vseh računalniških matičnih plošč na svetu. Dober pokazatelj njihove uspešne ekonomije je tale nebotičnik, ki se imenuje 'Taipei 101' (ker ima 101 nadstropje) in je bil s svojimi 508-imi metri do nedavnega najvišja stavba na svetu. Letošnjega januarja pa ga je krepko prehitel nov nebotičnik v Dubaju, ki meri v višino kar 828 metrov. Da je kljub temu še vedno zelo visok opaziš od daleč, ko ga primerjaš z drugimi, tudi ne tako majhnimi stolpnicami.

Tajvan je tudi geografsko zelo zanimiv, saj po celotni dolžini otoka poteka gorski masiv z več kot 200 vrhovi nad 3000 m nadmorske višine ter najvišjo goro, visoko skoraj 4000 m - definitivno bova naslednjič tej državi namenila več kot 2 dneva.

Iz Taipeia sva letela v Sydney, kjer sva se prvotno hotela ustaviti za 4 dni, vendar naju je poceni domača letalska družba Tiger airlines prisilila ostati tam še 2 dodatna dneva. Tik pred vkrcanjem so namreč brez sramu odpovedali let in sporočili, da je naslednji let z njimi možen šele čez 4 dni. Tako sva morala kupiti novo karto z drugo družbo ter dodatno spanje v Sydneyu, seveda na lastne stroške. Stroške kart bodo Tiger airlines sicer povrnili, ampak šele v roku 6 tednov (hm, me prav zanima, kaj delajo z vsem tem denarjem toliko časa...) Definitivno je bila to najina prva in zadnja izkušnja z njimi.

Sydney je danes 4.5 M mesto in kot tako tudi največje v Avstraliji. Prvi beli priseljenci so na njegova tla stopili šele leta 1788; to so bili zaporniki, ki se jih je hotela britanska vlada znebiti tako, da jih je poslala na drug konec sveta. Zgodovina Sydneya je zelo pestra in prav impresivno je, v kakšno metropolo se je uspelo mesto razviti v tako kratkem času.

Najrazpoznavnejša simbola Sydneya sta sigurno 'Sydney opera house' s svojo zanimivo arhitekturo in pa 'harbour bridge', ki je še danes most z največjim lokom na svetu. Operno hišo sva si ogledala tudi z notranje strani, saj sva si v njej po dolgem času privoščila ogled plesne predstave.

Tudi tu sva šla na voden ogled mesta in na ta način izvedela zelo zanimive podrobnosti, naprimer da je bila prva bolnišnica zgrajena z denarjem, ki so ga kaznjenci zapili, zato so jih celo vzpodbujali pri pitju, pa recimo da je bila prva policijska enota sestavljena iz kaznjencev, ki so se najlepše obnašali itn. Mesto s svojimi nešteto stolpnicami izgleda podobno kot Melbourne, vendar je zaradi svoje lege ob Sydney harbour-ju veliko bolj všečno.

Ob tej fontani je bil posnet prizor iz prvega dela filma Matrica z damo v rdečem - saj ne da bi opazila, vodič nam je povedal. Tudi sicer je bila večina prve Matrice posneta v Sydneyu.

Da ne bo pomote, tole je umetnost:

Takole pa so te veseli divji kakaduji v botaničnem vrtu sredi mesta, toliko bolj, če jim imaš kaj okusnega za ponuditi:

Višek vseh najinih ogledov v Sydneyu pa je bil definitivno njihov ogromen akvarij, v katerem sva srečala celo našega znanega filozofa Slavoja Žižka, ko je v njem iskal morske pse.

Na Aleševo veliko razočaranje med morskimi psi ni bilo predstavnika najmogočnejšega velikega belega, je bila pa narejena njegova maketa v pravi velikosti 6.4 m - to je bila velikost morskega psa, ujetega ob obalah Kangaroo island-a (hm, precej blizu naju) in tudi uradno potrjeni svetovni rekord, čeprav nekateri ribiči tu okrog trdijo, da so iz vode potegnili tudi že večje...

V Adelaide sva prispela ta ponedeljek in Aleš je šel takoj naslednji dan v službo, v kateri se je še pred odhodom v Slovenijo zmenil za nedoločen delovni čas. Meni pa so 16.junija končno odobrili partnersko vizo, ki je obenem tudi delovna viza, tako da sem začela zdaj intenzivno iskati delo in upam, da bom do naslednjega javljanja že imela kakšno veselo novico v tej smeri...

Začetek jeseni

2010-05-07T10:37:00.007+09:30

google translation

Ker je Avstralija kontinent na južni polobli, se zdaj namesto v pomlad tu preveša v jesen. To med drugim pomeni tudi, da so dnevi vedno krajši - tema je v tem času že ob pol šestih zvečer, kar naju vsak dan znova preseneti, saj so dnevi še vedno sorazmerno topli; temperatura se v lepem sončnem dnevu giblje nekje med 20 in 25 stopinj. Ponoči pa je čisto drugačna zgodba, saj se temperature spustijo bližje desetim stopinjam in če zraven zapiha še mrzel veter, ni nobenega dvoma več, da se je poletje za letos poslovilo.

Maj se je začel z dežjem in zaenkrat kar noče nehati. Ampak med nevihtami so zelo pogosti sončni presledki, tako da sploh ni tako hudo. Tu pravijo, da je za ta čas v letu dež precej normalen, zima (slovensko poletje) pa je ponavadi stabilnejša. Dežja je sigurno najbolj vesela narava, saj se je pokrajina iz suhe, prašne in rjave spremenila v svežo zeleno - še najina limona na balkonu brsti, zato je to obdobje bolj kot jeseni podobno slovenski pomladi.

April je bil za oba delaven, Aleš je uspešno zaključil drugi mesec kot inženir v svoji zdajšnji službi v firmi MG Engineering, jaz pa sem imela precej opravkov z zbiranjem papirjev za mojo partnersko vizo in vlogo 23. aprila končno tudi oddala ter zanjo plačala 2800 AUD (cca 1900 EUR). Na isti dan sem na moje veliko presenečenje že dobila osnovno zdravstveno zavarovanje Medicare, tako da imam sedaj pravico do uporabe njihovih osnovnih zdravstvenih storitev. Partnersko vizo pa naj bi mi odobrili v kakšnem mesecu ali dveh, čeprav imam občutek, da mogoče tudi prej. To je tudi zadnji strošek najine selitve, po najinih izračunih naju je vse skupaj (avto, polog za stanovanje, pohištvo, poslani paket, Alešev vozniški izpit...) olajšalo za okroglih 20 000 EUR. Z odobritvijo partnerske vize bom pridobila dovoljenje za delo, pa tudi za študij, kar me zelo veseli, saj tukaj obstaja ogromno kratkih tečajev, ki jih lahko opravljaš med delom in na tak način pridobiš izobrazbo, ki si jo želiš. V prihodnje me namreč zelo mika delo, povezano z živalmi, tu pa je ogromno tečajev na to temo, služb pa tudi. Ampak to je zaenkrat zgolj ena izmed idej, imam še kar nekaj drugih, preverila bom tudi, kako mi lahko moja geodetska inženirska titula tukaj koristi. Bomo videli.

Trenutno si dneve med tednom še vedno zapolnjujem z volunterstvom pri AMWRRO, da tam uživam, mi ni treba več ponavljati, sploh pa zdaj, ko imamo v oskrbi tri morske leve iz sydneyskega ZOO-ja; njihov bazen prenavljajo, tako da so pred dvema tednoma za 2 meseca prileteli v Adelaide. Ker so to trenirane živali, je z njimi priletel tudi trener, ki mora vsak dan ponavljati, kar so naučene, mi pa velikokrat zraven asistiramo. Preden smo jih spustili v glavni bazen, je bilo treba odstraniti vse ostale živali, da jih ne bi morski levi zamenjali za svoje igrače, zato sem ta ponedeljek imela veliko srečo, da so me povabili zraven na Kangaroo island (morska biologinja, ki sem jo tam spoznala, ga je poimenovala 'Galapagos of the southern hemisphere', ker je na njem toliko endemičnih vrst), kjer smo v zalivu Pelican lagoon izpustili 3 pelikane.

Še vedno nas skoraj na vsakem koraku spremlja kamerman, ki drugače na nacionalki Ten ustvarja serijo Totally wild, z nami pa pripravlja dokumentarec o društvu AMWRRO. Res je zelo predan svojemu delu, saj je zraven vsakič, ko se kaj zanimivega, pa tudi žalostnega dogaja.

Aprila sva se odpeljala tudi na dva zelo lepa izleta, tokrat na jug, med velikonočnimi prazniki sva se odpravila v nekaj več kot 500 km oddaljen nacionalni park Grampians, za podaljšan vikend, ko se tu praznuje Anzac day, pa v približno enako oddaljen Mt Gambier.

Grampians so raj za ljubitelje narave in zaradi praznikov je bilo v njem ogromno ljudi - Halls Gap, majhna vasica na sredini parka, ima okoli 300 stalnih prebivalcev in okoli 6000 postelj...Kljub temu je park dovolj velik, da se ljudje porazgubijo in malo stran od najbolj turističnih točk lahko v miru uživaš v naravi. Res je lepo, fotke to še najlažje potrdijo, zato tu ne bom izgubljala veliko besed.

Tudi na tem koncu Avstralije je kar nekaj jam in skal z aboriginskimi poslikavami:

Ena izmed mnogih aktivnosti v Grampians parku je tudi plezanje, tu uporabljajo 'natural climbing', kar pomeni, da v skali ni že vnaprej pripravljenih uhljev, ampak je potrebno uporabljati zatiče (frende ali jebice po domače). Ker midva s sabo nisva imela zadostne opreme, sva plezanje pustila za drugič, ko se bova še s kom zmenila, da gremo skupaj in si delimo stroške prevoza.

Pa obisk farme oliv Mount Zero, imajo okoli 7000 dreves, iz oliv pridelujejo razne specialitete, ki jih prodajajo v tej lični trgovinici. Midva sva od tukaj odnesla toliko vloženih oliv, da sva zelo verjetno z njimi založena vsaj še naslednjih nekaj mesecev, če ne kar do konca tega leta...

Na poti proti domu sva se na hitro ustavila še v nacionalnem parku Mt. Arapiles, avstralski plezalni meki z več kot 2000 plezalnimi smermi, tudi to sva si pustila za naslednjič.

Avstralci 25. aprila poleg Novozelandcev in še nekaterih drugih praznujejo Anzac Day, na ta dan se spominjajo vseh padlih sonarodnjakov, ki so se borili v Turčiji med prvo svetovno vojno. Ker je bil letos Anzac Day v nedeljo, se je vikend podaljšal še na ponedeljek in midva sva ga izkoristila za obisk mesta Mt Gambier in okolice. Najbolj zanimiva stvar pri tem mestu je, da je zrastel zraven ugaslega vulkana, ki je le eden izmed obilice vulkanov v JV Avstraliji - ta predel je baje po velikosti tretji na svetu po številu vulkanov. Mesto slovi po zanimivem jezeru Blue lake, to je z vodo zapolnjen krater vulkana, jezero pa svojo barvo spreminja od sive pozimi do turkizno modre poleti. Kljub temu, da se je poletje že končalo, pa je imelo jezero še vedno precej intenzivno barvo, predvsem zaradi lepega sončnega vremena.

Pogled iz najvišje točke v okolici kraterja:

Umpherston sinkhole je še ena znamenitost v Mt Gambier-u, nekoč je bila na tem mestu jama, potem pa se ji je porušil strop in v nastali kotanji je takratni lastnik Umpherston uredil vrt, ki ga vzdržujejo še danes.

Tako izgleda sinkhole od zunaj:

Tako pa od znotraj:

Zelo zanimivo postane ponoči, ko se prebudijo prebivalci tega potopljenega vrta, kot ga tudi imenujejo, to so mali vrečarji oposumi:

Samo nekaj kilometrov stran od Mt Gambier-a stoji še en ugasli vulkan Mt Schank, spada med mlajše vulkane, saj naj bi zadnjič bruhnil pred 5000 leti. V višino meri samo približno 100 m, da ga obhodiš po robu kraterja, pa ti vzame slabo uro.

V notranjosti kraterja:

V času izbruha naj bi bilo to področje pod morjem, o tem priča tudi zanimiva okolica, saj so še vedno vidne sipine, ki so nastale v morju:

Vsi nacionalni parki, ki jih je tu res ogromno, so opremljeni z BBQ-ji in piknik mizami, ki jih midva na poti vedno veselo uporabljava.

Nalepka na sosednjem avtu ;D

Ta dan sva se odločila, da greva prenočit v majhno obmorsko mestece Port MacDonnell, samo 20 km oddaljeno od Mt Gambier-a, to pa zato, ker ob mraku iz morja prilezejo pingvini.

Ker jih je bilo možno opazovati le od daleč in zaradi že kar trde teme mi je uspelo pofotkati samo tole:

Ker pa se je Aleš pred spanjem odločil še malo zapeljati po obali in ker zaradi trde teme nisva točno videla, v kakšnem stanju je pesek na plaži, se je zgodilo, da se je najin 4WD prav pošteno zakopal v rahel pesek. Po parih urah neuspešnega izkopavanja, podlaganja in spuščanja zraka iz gum sva se končno vdala in se odločila, da morava po pomoč v kar nekaj km oddaljen Port MacDonnell ter upala, da plima ne bo dosegla avta. Na najino veliko srečo nama je že po nekaj minutah na cesti ustavil avto, ki naju je zategnil do bara v mestu. Večina moških v baru je bila mornarjev in ob osmih zvečer so bili že prav prijetno okajeni, saj ponavadi hodijo na morje že ob štirih zjutraj. Ko sva jim razložila najino težavo, se je zelo kmalu javilo nekaj ljudi, da gredo najprej ocenit situacijo in se nato odločit, kako avto spraviti ven. Odločitev je padla, da je potreben traktor in ko sem vedela, da ni več razloga za paniko, sem dokumentirala nerodno situacijo:

Kot se spodobi, smo se po končani akciji odpeljali v bar, kjer sva počastila mornarje, ki so naju rešili iz te zagate.

Naslednji dan na kraju zločina:

Lepo je srečati ljudi, ki so ti pripravljeni priskočiti na pomoč, ko jo res potrebuješ!

Na poti proti domu sva se ustavila še pri jamah Naracoorte caves, ki tudi spadajo v področje, imenovano 'limestone coast' (obala iz apnenca). Porozni apnenec se je tvoril v času, ko je bil ves ta predel pod morjem, ko se je morje umaknilo, pa so pod vplivom podtalnice in deževnice nastale jame. Te jame ne bi bile nič posebnega (sploh, ko enkrat vidiš Postojnsko jamo...), če ne bi bile tik pod površjem, voda pa jih je na nekaterih mestih tako spodjedla, da so na površju nastale luknje, ki so bile past za neprevidne živali zadnjih 500 000 let. Tako predstavljajo fosili in kosti, ki so jih našli v teh jamah, neprecenljivo vrednost, saj znanstvenikom še vedno odgovarjajo na ogromno vprašanj, ki so ponavadi povezana z daljno preteklostjo.

V času 'flower power' generacije so na tem mestu prirejali koncerte in eden izmed inštrumentov so bili tudi ti stalaktiti. Lepo so jih pobarvali in udarjali po njih, zato jih je tudi večina polomljena - včasih so očitno imeli drugačen način za občudovanje podzemelja, pa tudi droge so mogoče naredile svoje...;)

Ena izmed lukenj, ki je sedaj na površju zaradi varnosti zaprta, iz nje kaplja in na tleh pod njo že raste nov kapnik:

Včasih je na avstralskih tleh živelo ogromno različnih živali, od rastlinojedcev do njihovih predatorjev. Vse so bile povečini dosti večje, kot jih poznamo danes, konec pa se je zanje po vsej verjetnosti začel v zadnji ledeni dobi, saj so se takrat zaradi ledu ljudje lahko sprehodili sem iz Azije pred približno 50 000 leti. Zaradi človeških posegov v naravo - včasih je bil ogromen del Avstralije prekrit z gozdom, in zaradi neprilagojenosti živali na nove razmere ocenjujejo, da je zaradi prihoda človeka izumrlo 95% (!) vseh živalskih vrst, ki so kdaj koli živele na tem koncu. Ob tem se je pa res za zamisliti...

Pa še rekonstrukcija nekaterih živali, ki so takrat obstajale:

Kenguruji so tako sedaj v Avstraliji največji vrečarji sesalci, ki so uspešno preživeli prihod človeka in prav nič ne kaže, da bodo kmalu odšli, saj jih je povsod ogromno.

13. maja bo pol leta, odkar sva tukaj in do zdaj sva že dosti videla, da lahko rečem: lepa je tale Avstralija!