Letos je bil za naju Božič v začetku januarja, ker sva takrat končno pričakala najin 2m3 velik in pol tone težek paket z vsemi stvarmi, ki sva si jih preposlala v Avstralijo. Iz Slovenije je štartal 17. novembra, začel pot v Kopru, nadaljeval po cesti do Hamburga, potem plul z ladjo v Singapur in od tam 6. januarja končno priplul v Adelaide.
Tu je bilo potrebno pred prevzemom narediti še inšpekcijo, glede tega so tu zelo striktni, ker se trudijo preprečiti vdor kakršnih koli tujih vrst rastlin in sploh vsega živega v državo. Zato je inšpektor natančno pregledal podplate na čevljih, plašč na kolesih, vsebino sesalca, preveril, če so leseni izdelki primerno obdelani itn. In vse je bilo v redu, tako da fumigacija ni bila potrebna, midva pa sva si oddahnila, saj ta špas ni poceni.
Vso to kramo nama je presenetljivo uspelo zložiti v avto naenkrat, sicer ne brez truda, ampak z Aleševo preciznostjo pri zlaganju nama je uspelo. Zaboj pa sva s prikolico prišla iskat naslednji dan. Stvari sva nato prepeljala in znosila v malo garsonijero, stlačila pod posteljo in v vse mogoče ter nemogoče kotičke, tako da na koncu niti ni izgledala dosti drugače kot takrat, ko sva imela v njej samo vsebino dveh nahrbtnikov.
Tako sva morala potrpeti do 20. januarja, takrat sva končno dobila ključe novega stanovanja, ki sva ga po dolgem premišljevanju in ogledovanju najela za eno leto. Takrat sva spet ponovila vajo, vso šaro spet znosila v avto, jo prepeljala in končno odložila v novem stanovanju. Tokrat v dveh potezah, ker sva si medtem nabavila še hladnilnik in pralni stroj, ki zasedeta malo več prostora kot pa cunje.
In takole je izgledala najina krama v novem stanovanju v Port Adelaidu:
Seveda je kmalu potem, ko nama je uspelo kolikor toliko pospraviti stvari v obstoječe omare, sledil šoping v Ikei, saj je razen ene vgradne omare v spalnici ter omaric za hrano in posodo v kuhinji stanovanje neopremljeno.
Takšno je trenutno stanje stanovanja, še nekaj slik na zid in dreves na balkon, pa bo še bolj domače:
Aleš je blažen med svojimi bobni, ki bodo ostali v dnevni sobi, dokler ne najde benda.
Zaenkrat spiva samo na jogiju, ker še nisva našla okvirja za posteljo, ki bi nama bil všeč, zelo verjetno ga bova kar sama naredila.
Aleševo darilo od fantov iz Ocean Tec-a že visi na zidu:
Pa še pogled z balkona, spodaj je kanal z marino, iz morja se vsake toliko prikaže kakšen delfin - temu pa jaz pravim luksuz!
In še pogled proti zahodu, ocean je kakšne 5 min kolesa stran od naju.
Pod blokom vozi vlak, trenutno sicer poteka renovacija tirov, ampak ko bo spet začel obratovati, bova imela z njim kakšnih 20 min do centra Adelaida.
Stanovanje je enosobno, veliko 50m2 plus velik balkon, ki je idealen za manjša drevesa, kot je limona, ki sva jo že nabavila, 2 ali 3 druga pa še pridejo. Aja, pa še tole je všteto v ceno:
Bazen, savna in fitnes so v skupni rabi in ravno prav veliki, da se malo naplavaš, spotiš ali razmigaš. K stanovanju spada en parkirni prostor v skupni garaži, na katerem je tudi zaboj, ki nama zdaj služi kot shramba za stvari, ki jih trenutno ne rabiva - zimska oprema recimo. Za to stanovanje plačujeva 260 AUD na teden, to je preračunano približno 650 EURO na mesec. Plin in voda sta že všteta v ceno, dodatno pa morava plačati elektriko.
Na tem mestu svečano razglašam, da je sezona obiskov URADNO OTVORJENA! Ja, vem vem, da še nimava hišice ob morju z ogromnim dvoriščem, ampak dnevna soba je zelo prostorna in mehka - tepih je tu povsod, hvalabogu ga nimava v kopalnici, pa tudi balkon ni za zanemariti...
Drugače pa sva se zadnji mesec bolj ko ne svaljkala po mestu in bližnji okolici, ker sva imela dosti opravkov okoli stanovanja in zaboja. Sva si pa vzela čas, da sva šla malo kolesarit z zvezdo, ki je priletel sem zaradi vsakoletne kolesarske ture, imenovane TourDownUnder:
Lance Armstrong v živo sicer izgleda isto kot po TV-ju, ga je bilo pa vseeno fino tako od blizu videti in pozdraviti skupaj z ostalimi Avstralci, ki so na najino zadovoljstvo veliki kolesarski navdušenci.
Ta torek pa se je v Avstraliji praznoval Australia day, to je nacionalni praznik, ki ga Avstralci ponavadi zaznamujejo s tukaj zelo popularnim BBQ-jem oz. barbijem ter velikimi količinami popitega alkohola. Midva sva se udeležila mestne zabave, ki se je začela s cestno parado narodov, ki živijo v Avstraliji, nadaljevala z rezanjem torte s strani mestnih in državnih veljakov, končala pa s koncertom Vanesse Amorosi, predvsem med mladimi zelo popularne pop rockerice. Midva sva sicer prvič slišala zanjo, ampak ko je odpela par komadov, sem se vsaj jaz spomnila nekaterih.
Takole pa izgledajo ponosni Avstralci:
Vanessa Amorosi je naredila dober žur:
Drugače pa je Aleš končno začel tudi pogodbeno delati v tovarni plastike za 18 dolarjev na uro, kar niti ni slabo, medtem ko piše prošnje in išče službo, ki si jo želi, pohvali se lahko tudi z avstralskim vozniškim izpitom:
Jaz pa še vedno uživam med morskimi živalmi, pred kratkim smo dobili v oskrbo 3 osirotele pingvičke, ki jih moramo hraniti 3x na dan, dokler ne zrastejo dovolj, da bodo sposobni sami preživeti v naravi.
Tole pa je hišni ljubljenček Abraham, zelo razvajeni kakadu, ki nam dela družbo v kliniki, počasi začenja govoriti in jaz se trudim, da bo povedal kaj lepega tudi v slovenščini...
Vse kaže tudi na to, da mi ne bo treba več prav dolgo čakati, preden bom lahko začela tudi jaz prav zares delati, trenutno sem v postopku pridobivanja druge vrste turistične vize, s katero mi ne bo treba iz države še od 3 do 9 mesecev - še ne vem, koliko mi bodo odobrili, itak pa nameravam prej kot v roku treh mesecev zaprositi za partnersko vizo, ker je edini pogoj ta, da sva skupaj vsaj 1 leto in ne 1 leto in pol v Avstraliji, kot sva prej mislila, poleg tega pa morava dokazati, da me je Aleš sposoben finančno podpirati. Upam, da se nama obrne tako, kot sva si zamislila...
Do naslednjič!
