Malo tu, malo tam

Ta začetek meseca sva bila povabljena na dobrodelno prireditev, ki jo je organiziral PDS (po novem AMWRRO), pri katerem jaz še vedno delam kot volunterka. Namen prireditve je bil zbiranje denarja za to sicer neprofitno organizacijo, ki vsa sredstva za svoje delovanje pridobiva preko sponzorjev in drugih donatorjev. Prireditev je bila precej fensi, vse skupaj se je odvijalo vzporedno s konjskimi dirkami, poleg njih pa se je med kosilom dogajala še dražba, body painting in modna revija. Končni izkupiček tega kosila je bil konkretnih $20.000.

Tale body painting v podobi pelikana je nastajal pred našimi očmi in je bil prava mojstrovina, ustvarila ga je Emma Hack, vsestranska umetnica, zelo znana po svojih nenavadnih in zanimivih fotografijah, narejenih s pomočjo body painting-a.

Od vsega pa so bile obema najbolj zanimive konjske dirke, na katerih lahko s stavami vsak aktivno sodeluje, nič pa seveda ne škodi, če vsaj približno veš, na katerega konja staviti. Sicer so v Avstraliji konjske dirke zelo popularen način preživjanja prostega časa, midva pa sva jih v živo videla prvič, zato sva si adrenalin ob stavah prihranila za drugič.

Vsi jockey-i od daleč izgledajo kot otroci, ker so tako majhni in suhi, od blizu pa precej starikavi,  saj so  ponavadi precej izstradani -  maksimalna dovoljena teža je 52 kg, med njimi je ravno zaradi tega veliko žensk.   

Čeprav sva tu šele dobre 3 mesece, sva že pristala med 'celebrities'! ;) To sva odkrila v lokalnem časniku Sunday Mail, ki ima sicer več kot milijonsko branost:

In, pazi to, celo najini imeni sta pravilno zapisani! Drugače pa se mi ne sanja, po kakšnem ključu so med 180-imi ljudmi izbrali ravno naju, zdi pa se mi, da zaradi najinih za te kraje eksotičnih imen. Saj ni važno, občutek je dober.

Se je pa z mojo turistično vizo malo bolj zakompliciralo, kot sem pričakovala. Ker bi mi 3-mesečno obdobje 13.februarja poteklo, sem pred tem vložila vlogo za podaljšanje turistične vize in če bi mi le-to odobrili, bi lahko v Avstraliji s turistično vizo ostala še med tremi do devetimi meseci. Po nasvetu tukajšnjega hrvaškega soseda in njegove filipinske žene, ki dela v migracijskem uradu, pa sva se tik pred potekom vize oglasila še pri agentu in ko sva mu povedala celo zgodbo, mi je svetoval, da je zame najbolje, če podaljšanje vize odpovem, ker obstaja nevarnost, da mi s podaljšanjem zraven pripnejo še oznako 'no further stay'. To bi pomenilo, da bi po poteku vize morala iz države in zunaj ostati kar nekaj časa, pa še pridobivanje partnerske vize bi bilo oteženo. Tako sem vse skupaj odpovedala, pri tem izgubila že vplačanih $250 in se morala na hitro odločiti, kam skočiti za nekaj dni, samo zato, da s ponovnim vstopom v Avstralijo dobim naslednje 3 mesece bivanja s turistično vizo. 

Ker je Avstralija precej osamljen kontinent, povrhu pa še ogromna sama po sebi, pomeni izlet v katero koli drugo državo kar nekaj ur sedenja na letalu. Jaz sem se odločila za skok na Fiji, ki je 'samo' 5 ur leta oddaljen od Adelaida.  

Takole izgleda neskončna avstralska ravnina iz zraka:

Nova Kaledonija:

In končno, Fiji:

Otočje Fiji se nahaja v Pacifiku, kje točno, sem tudi jaz izvedela šele, ko sem tja priletela. Ker sem se tako na hitro odločila za Fiji, o njem nisem vedela skoraj nič, mi je pa Anglež (lastnik hostla Bluewater Lodge - absolutno priporočam!) ki me je prišel pobrat na letališče, na poti do njegovega guest house-a za lažji začetek na kratko razložil par stvari o Fiji-u.


Samo na kratko: Fiji so beli ljudje naselili šele na začetku 19.stoletja, prej so se jih izogibali, ker so bili ti otoki znani po kanibalizmu, imenovali so jih celo 'cannibal isles'. Med leti 1874 in 1970 so bili angleška kolonija, potem pa so jim Angleži odobrili samostojnost. Sicer imajo demokratično politično ureditev, trenutno pa imajo brezvladje, ker je leta 2006 vojska prevzela oblast, baje da imajo naslednje demokratične volitve spet leta 2014. Njihov daleč najpopularnejši šport je ragbi, njihova dobrodošlica pa je zanimiva slovenska beseda Bula! (z debelim l-jem), posebej pogosto jo uporabljajo za turiste in jaz sem se vsakič zabavala, ko sem to izrekla.

Ker sem prišla na Fiji za tako kratek čas in ker si zaenkrat še ne morem privoščiti zapravljanja denarja za potovanja, sem vse 4 dneve preživela na največjem otoku, malo v hostlu ob bazenu, malo na plaži ter malo v mestu Nadi, kamor sem tudi priletela. Sicer pa je na Fiji-u zelo priporočljiva dejavnost 'island hopping', skakanje iz enega koralnega otočka na drugega, seveda s pomočjo ladje, pa tudi potapljanje z morskimi psi, pa skakanje z letala, pa še kaj bi se našlo. 

Moja soba v hostlu:

V nočitev je bil vključen tudi zajtrk, vsi smo se posedli za tako veliko mizo in počakali, da nas je prijazno osebje postreglo. Ta način se mi je zdel super, ker smo se tako dosti bolje spoznali in izmenjali potovalne izkušnje - večina ljudi na fotki je bila na poti okoli sveta, Fiji je bila samo vmesna postaja.

Vsak večer nas je v našem hostlu zabaval tale one man band, poleg igranja in petja nam je pripovedoval tudi zgodbice, pa demonstriral, kako se iz palmovih listov da narediti košara:

      

Mesto Nadi, kamor sem priletela, samo po sebi ni nič posebnega, sem pa dobila občutek, kot da sem nekje sredi Azije, saj je skoraj polovica ljudi Indijcev, poleg Kitajcev, ki so tudi v velikem številu.

Tu v moško narodno nošo spada krilo, policisti nosijo še posebej luštne kiklice - prav rada bi jih videla teči v njih:

Pa obisk lokalnega marketa, namenjenega turistom, kjer lahko kupiš najrazličnejše spominke. Tu sem nazdravila z njihovo tradicionalno pijačo kavo, ki je zelo grenkega okusa, naredijo jo iz korenine istoimenske rastilne. Če jo redno uživaš, baje pozdravi vse bolezni.

Ker je tu dosti Indijcev, imajo tudi svoj zelo lep in pisan hindujski tempelj:

Blagoslavljanje taksija:

Še par utrinkov s plaže:

Na dan zaljubljencev so v sosednjem hostlu za turiste pripravili posebno zabavo,  ki je bila prava paša za oči in ušesa:

Ta ponedeljek sem spet priletela v Adelaide, na letališču so me podrobno izprašali, zakaj sem se odločila za ponoven obisk in kakšne namene imam v Avstraliji. Seveda sem jim zatrdila, da sem tu zgolj kot turist in da ne nameravam delati. Zato je v naslednjih treh mesecih moja glavna naloga, da zberem vse papirje in dokaze, ki jih potrebujem za partnersko vizo, tako da mi naslednjič ne bo treba iz Avstralije zaradi poteka vize, ampak zato, ker bom jaz tako izbrala. Aleševa glavna naloga pa je najti boljšo službo, kot jo ima sedaj, prejšnji teden se je mudilo z naročili in so delali nadure, začeli so ob pol petih zjutraj in končali ob treh popoldne. Sicer je zaslužek v primerjavi s slovenskim za navadnega delavca neprimerljiv (cca 1500 EUR na mesec), ampak noben od naju ni prišel sem zato, da nazaduje v karieri. Ampak kaj hočeš, očitno je začetek povsod težak. In kot povsod tudi tu za kakšno boljšo službo najbolj prav pridejo veze in poznanstva, ki jih oba pridno nabirava - Aleš predvsem na regatah, na ketere hodi skoraj vsak vikend.

Za konec pa samo še dokaz, da iz malega zraste veliko; tole je pingvinka Lilly, ki je bila v prejšnji objavi še manjša in odeta v puh, zdaj pa ji je že pognalo perje in lahko z njim čofota v vodi (s puhom se baje lahko utopi), zelo kmalu bo pripravljena tudi na prostost: