Za letošnje zimske počitnice smo se odpravili pogledat center Avstralije, drugače tukaj znan tudi kot "rdeči center". V 15-ih dneh smo prevozili konkretnih 4.440 km, kar sta Mina in Gal zelo pogumno prenesla; Gal je velik del poti prespal, Mina pa je večinoma z zanimanjem opazovala okolico, pa tudi kakšna risanka na ipad-u ji je skrajšala pot. Približno pol poti smo prevozili na makadamskih cestah, za kar smo bili tudi primerno opremljeni, saj so tu razdalje res ogromne in zelo hitro se lahko zgodi, da je najbližja pomoč kakšnih 500 km stran, ko jo potrebuješ.
Vedno, ko smo zapeljali na makadam, je bilo treba spustiti gume za približno tretjino, kar je izboljšalo oprijem in udobje vožnje, na asfaltu pa jih spet napumpati; ta telovadba je Alešu vsakič vzela približno 20 min.
Ipad se je izkazal kot zelo uporaben tudi za navigacijo, saj nam je na natančnem zemljevidu, namenjenem prav za "offroad" potepe, vedno zelo natančno kazal našo lokacijo.
Velikokrat smo postavili šotor kar sredi ničesar, pač tam, kjer smo se pred temo ustavili. V Avstraliji je to izven mest dovoljeno, pa še nagrajen si z nebrojem zvezd, ker si tako daleč stran od mest in njihovih luči.
Zjutraj sta naju Gal in Mina vrgla pokonci že okoli šeste ure, tako da smo ponavadi pozajtrkovali, spakirali in spet krenili na pot okoli desetih zjutraj. Noči in jutra so bila kar hladna, največkrat okoli ničle, vendar je postalo prijetno toplo takoj, ko se je sonce prikazalo na obzorju - čez dan se je temperatura dostikrat dvignila celo nad 20 stopinj.
Na poti smo se ustavili ob jezeru Gairdner, četrtem največjem slanem jezeru v Avstraliji, ki v dolžino meri 136 km, in se povzpeli na bližnji hribček.
Ponovno smo obiskali Coober Pedy, svetovno prestolnico opala in zanimivo tudi po tem, da si je veliko ljudi zaradi neznosne poletne vročine tukaj uredilo domove kar pod zemljo. Tudi mi smo si tukaj privoščili eno noč v podzemnem hostlu, kjer je bilo tudi ponoči brez ogrevanja prijetnih 18 stopinj, čeprav je bila zunanja temperatura blizu ničle.
 |
| ljudje iz vsepovsod so tukaj preizkušali svojo srečo |
 |
| kupček pri kupčku, kamor ti seže pogled |
 |
| hodniki v hostlu, kjer smo spali |
 |
| najcenejše postelje za 'backpackerje' |
 |
| zanimiva cerkev pod zemljo |
 |
| Marija pomagaj po slovensko |
Iz Coober Pedy-ja smo vožnjo nekaj časa nadaljevali po asfaltu in kmalu prečkali mejo med Južno Avstralijo in Severnim teritorijem.
Pa nam je uspelo! Po dobrem tednu vožnje smo prispeli do Uluru-ja, svete gore Aboriginov. Res je poseben kraj in prav zanimivo je bilo opazovati, kako se ob sončnem zahodu prelivajo barve na skali.
 |
| kljub prošnjam Aboriginov, da se ne pleza na Uluru, se veliko ljudi še vedno brez sramu povzpne na vrh |
Ker spada Uluru v nacionalni park, se lahko prenoči samo v Yulari, majhnem naselju 10 km stran. Tam se najdejo prenočišča za vse žepe, trgovine s spominki, Aborigini razstavljajo svoje izdelke, vsak dan pa na glavnem trgu predstavijo tudi njihov tradicionalni ples, v katerem oponašajo avstralske živali.
 |
| Aleš spet nastopa, tokrat kot kenguru |
V Yulari imajo tudi kameljo farmo, kjer ponujajo krajše in daljše kamelje izlete, seveda smo jih zajahali tudi mi in Mina je bila zelo navdušena.
 |
| Minina lubi, kot jo je preimenovala |
Kakih 50 km stran od Uluru-ja pa se nahajajo tile čudoviti hribčki Kata Tjuta ali The Olgas, še en Aboriginski sveti kraj.
Pot smo nadaljevali proti severu in se čez približno 300 km pripeljali do naslednjega narodnega parka, v katerem je znameniti Kings Canyon, globoka soteska s 100-metrskimi navpičnimi stenami. Čeprav je pot zelo lepo označena in dobro varovana, pa se vedno najde kdo, ki je preveč pogumen, zato je bilo tukaj že kar nekaj smrtnih žrtev. Zadnja nesreča s smrtnim izidom je bila samo teden dni pred nami, ko se je neka 23-letna Angležinja v želji po dobrem selfiju preveč približala robu, izgubila ravnotežje in omahnila v dolino...
Tukaj smo zagledali tudi prvega dinga, avstralskega volka, ki naj bi v Avstralijo prišel s prvimi ljudmi. Velika večina dingov je zdaj že križanih z domačimi psi, pravega dinga pa prepoznaš po tem, da ne zna lajati, amapak samo tuliti.
Iz Kings Canyon-a smo krenili proti MacDonnell Ranges, čudoviti pokrajini zahodno od Alice Springs-a, kjer se med hribi skrivajo številne čudovite soteske.
 |
| naša prinčipesa |
Pa smo jih končno zagledali tudi v naravi: kamele so v Avstralijo prvič pripeljali v 50-ih letih prejšnjega stoletja kot pomoč pri gradnji Old Ghan železnice, ki je povezovala sever in jug, Darwin in Adelaide. Staro železnico je že nadomestila nova, kamele pa so ostale in ocenjujejo, da sedaj v centralni Avstraliji živi do 1.000.000 divjih kamel.
Ormiston Gorge:
Rana ura se je obrestovala, saj sem ujela celo družino drugače zelo plašnih dingov, ki so prišli k vodi. Ponoči pa smo slišali tudi njihovo tuljenje, ki je lepo odmevalo po soteski in naslednje jutro je cel kamp govoril o tem.
 |
| Ochre Pits, kjer Aborigini se danes dobivajo barve za svoje obrede |
 |
| Standley Chasm |
Na poti proti Adelaidu smo se ustavili v Coward Springs z naravnim vročim izvirom, v katerem se je bilo zelo prijetno malo namočiti po parih dneh brez tuširanja. Tukaj si je uspela Mina ponovno razbiti čelo in na srečo je bil v kampu nekdo z dodatno opremo za prvo pomoč, tako da smo ji uspeli primerno oskrbeti kar hudo rano.
Tudi tukaj so imeli kamele, tako da je Mina ponovno prišla na svoj račun.
Naš zadnji postanek pred Adelaidom pa je bil v malem mestecu Marree, kjer so ravno tisti dan imeli kamelje in oslovske dirke ter razne zabavne igre.
Mina že spet na kameli, ampak tokrat seveda čisto sama.
Kljub temu, da sva bila z Alešem na začetku malo skeptična, če je tako dolga pot s štirimesečnikom in triletnico sploh izvedljiva, pa sta se Gal in Mina odlično odrezala, tako da smo imeli res super prve družinske počitnice in prav sigurno se kmalu spet kam zapeljemo! :)
 |
| naš veseli popotnik |
