Tudi letos sva tako kot lani kar nekajkrat obiskala festival Fringe v Adelaidu, ki je potekal od konca februarja pa do sredine marca. Cirkuško vzdušje festivala je bilo čutiti v celem centru mesta, saj so se poulične predstave in drugi nastopi dogajali na zelo različnih lokacijah. Največji čar vsega skupaj je ta, da je večina predstav odprtega tipa, če hočeš, lahko na koncu prispevaš kakšen dolar ali dva (kar se zelo spodobi), odvisno pač od tega, koliko ti je bil nastop všeč. Večinoma nastopajoči med gledalci izberejo pomočnike in Aleš ima to srečo (ali pa nesrečo), da ga skoraj vedno potegnejo iz publike.
Nekaj utrinkov s festivala:
Obema se je najbolj dopadla predstava dveh Avstralcev, ki sta zelo pristno zaigrala ruska atleta v tipični avstralski opravi reševalcev iz vode in na zelo duhovit način pokazala njune zavidljive gimnastične sposobnosti:
Adelaide je od konca novembra pa do začetka maja poln zelo različnih festivalov, nekateri so svetovnega formata kot Fringe, drugi pa bolj lokalni, kot je bilo na primer tole spuščanje zmajev najrazličnejših oblik in velikosti na naši plaži:
V sredini marca sva se za podaljšan vikend odpravila na izlet do Melbourna na JV Avstralije po cesti Great Ocean Road, eni izmed glavnih avstralskih turističnih atrakcij, ki večino časa poteka ob morju s krasnimi razgledi.
Aleš se je v Avstraliji zelo navdušil nad novim športom, za katerega potrebuješ samo posebno skinboard desko in nekaj spretnosti, imena tega zabavnega opravila še nisem izvedela, zato sem ga jaz poimenovala drajsanje po plaži, ki v parih korakih izgleda takole:
Moram priznati, da mu gre že zelo dobro od nog, tudi mulčki na plaži so ga že pohvalili, jaz pa se v tem še nisem preizkusila, saj so padci precej pogosti, kar pa v mojem trenutnem stanju ni ravno priporočljivo.
Ena začetna nosečniška:
Tale naravni most se imenuje London Bridge, včasih je bil povezan s kopnim, vendar se je en lok že podrl, enako se bo zaradi stalnega izpodjedanja morja nekoč zgodilo tudi še stoječemu:
Ker se po tej cesti prevaža ogromno turistov z vseh koncev sveta, so taki prometni znaki še kako dobrodošli:
Takole pa so se jabolka kar sama prodajala ob cesti (na dnu table je bilo zapisano: Thank you for your honesty, Karma):
Definitivno pa je glavni prepoznavni znak Great Ocean Rd naravna znamenitost Dvanajst apostolov, kot so poimenovali tele apnenčaste skale v morju:
Nastali so z erozijo - izpodjedanjem obale zaradi morja, prvotno so jih imenovali 'sow and piglets' (svinja in prašički), vendar so jih leta 1922 zaradi turizma preimenovali v bolj nobel zvenečih Dvanajst apostolov, čeprav jih sedaj stoji samo še osem. Zadnji se je podrl leta 2005, v višino je meril kar 50 m, danes pa je najvišji visok 'samo' 45 m. Enaka usoda bo doletela prav vse apostole, vendar se že tvorijo novi.
Proti večeru pa je iz svojega brloga pokukala echidna, avstralski vrečar, ponavadi zelo plašna žival, tale pa se ni pustila prav nič motiti trumam turistov, ki so hodili mimo nje, ko je vtikala svoj nos v zemljo in iskala hrano:
Naslednje jutro sva se spustila še do obale, da sva se prepričala o velikosti apostolov:
V Melbournu pa sva obiskala tudi slovensko družino Maček, ki se je pred tremi leti preselila v Avstralijo, in skupaj smo preživeli zelo prijeten večer.
Zadnji vikend v aprilu smo imeli prosto od petka do torka, petek in ponedeljek sta bila velikonočno obarvana, v torek pa smo praznovali Anzac day, posvečen vsem avstralskim in novozelandskim vojakom, ki so se borili pri Galipoliju med prvo svetovno vojno. Midva sva seveda to izkoristila za izlet na Eyre Peninsula zahodno od Adelaida in kot ponavadi sva avto spremenila v kamper, tokrat z dodano montano na strehi najinega džipa, tako da sva lahko s sabo vzela še več krame kot ponavadi.
Uspelo nama je priti do 650 km oddaljenega Port Lincoln-a, ki je drugo največje mesto za Adelaidom v južni Avstraliji z izvrstno lego in samo pomanjkanje pitne vode mu je preprečilo, da bi se razvil v glavno mesto. Glavna dejavnost Port Lincoln-a je že od vsega začetka ribolov (predvsem lov na tune), velik odstotek prebivalstva je hrvaškega porekla, kar se z lahkoto opazi, saj skoraj vsako drugo ladjo krasi hrvaška šahovnica. Tu je baje doma tudi največ avstralskih milijonarjev, ki so obogateli prav z ribolovom.
Proti Lincoln-u:
Port Lincoln pa je znan še po nečem; tu je dom zloveščega velikega belega morskega psa, največje predatorske ribe na svetu, nedaleč stran je bila posneta tudi večina prizorov z živimi primerki za prvi film Jaws (Žrelo), ki je še najbolj odgovoren za njihov strašljiv sloves. To so seveda dobro izkoristili tudi v turistične namene, saj edini v Avstraliji ponujajo 'shark cage diving', za katerim je kljub zasoljeni ceni tako veliko povpraševanje, da je potrebna vnaprejšnja rezervacija.
Ker si je Aleš to že dolgo želel poskusiti in ker sva bila že ravno tam, sva se pozanimala, če imajo mogoče še kaj prostih mest za naslednje dni, in seveda sva bila čisto preveč optimistična, ker je bila edina agencija, ki ima dovoljenje za to dejavnost, zabukirana še za cel teden vnaprej. Sva pa v informacijskem centru slučajno izvedela še za eno agencijo, ki je ravno začela obratovati, pa še cenejša je bila, tako da sva se zmenila z njimi:
Tako smo se s tole ladjico čez dva dneva odpeljali v Shark Bay pri Neptune Islands, kjer naj bi bila doma 'big momma', kot imenujejo 6-metrskega Velikega belega, ki se giblje v teh vodah. Štartali smo ob 7-ih zjutraj, s povratkom ob 7-ih zvečer.
Najpogosteje se za privabljanje morskih psov uporablja kri oziroma meso, pa še agresijo se da na tak način zelo lahko iz njih izvabiti, kar si večina ljudi tudi želi videti. Agencija, s katero sva midva šla, pa se je odločila preizkusiti alternativne metode, predvsem zato, ker so začeli domnevati, da morski psi lahko povezujejo ladje in ljudi s hrano in to je mogoče tudi eden izmed vzrokov za napade na ljudi. Z alternativno metodo pa je mogoče opazovati njihovo dosti bolj naravno vedenje in baje da taki sploh niso tako strašni, kot jih hočejo prikazati v filmih, nama je povedala gospa, ki se je z njimi potapljala en dan prej.
Tako so na naši ladji cel čas v vodo spuščali različne zvočne signale, ves čas se je pod vodo vrtela tudi avstralska heavy metal skupina AC-DC, ki naj bi jo imeli psi še posebej radi, vendar na žalost brez uspeha, saj so se očitno odločili na ta dan poiskati hrano nekje drugje. Nič več sreče ni imela niti sosednja ladja, čeprav so v vodo zmetali ogromne količine krvi in mesa, privabili so samo nekaj primerkov drugih vrst morskih psov, s katerimi si pa tudi ne bi upala skupaj čofotati v vodi, saj so bili glede na velikost repne plavuti, ki so jo pokazali iz vode, zelo spoštljive velikosti.
Glavni vzrok za to, da se veliki beli morski psi tako pogosto zadržujejo v zalivu Shark Bay, je ogromna kolonija novozelandskih tjulnov, njihovi mladiči so še posebej lahka tarča, ker se šele učijo plavati. Pa še dostop do vode je precej zahteven, saj iz skal skočijo v 20-30 metrske globine, nemalokrat naravnost v zobati gobec morskega psa.
Človeški tjulenj:
Po nekaj urah izmeničnega potapljanja v kletko pri borih 17-ih stopinjah C smo se skupinsko odločili, da odnehamo in se raje odpeljemo proti domu. Na poti pa smo se ustavili še pri koloniji radovednih mladih morskih levov in skupaj z njimi malo zaplavali, tokrat brez kletke. Sicer so se spravljali že spat in niso pokazali pretiranega zanimanja za nas, dva sta se pa le prebudila in se za kratek čas poigrala z nami.
Na koncu pa je sledilo veliko presenečenje, ko je skiper oznanil, da smo bili testna skupina, saj smo bili prvi, ki so jih peljali na potapljanje z morskimi psi z novo metodo in ker jih nismo videli, nam je pripravljen povrniti ves denar. Midva sva se na koncu odločila, da nama vrne samo polovico denarja, saj sva vseeno preživela krasen dan in sigurno bova naslednjič spet izbrala njih, če se odločiva za plavanje z morskimi levi, kar je tudi zabavnejša izkušnja.
Sem pa jaz dosti bolj prišla na svoj račun, ko sva v Port Lincoln-u obiskala prostovoljno organizacijo za male avstralske živalske sirote, ki so izgubile svoje mame pod kolesi avtomobilov. Ustanoviteljica in glavna oskrbnica je tale gospa, ki ima tudi sama pet otrok, tako da ji nikoli ni dolgčas:
To sta mala vombata Agnes in Helga, ki ju je treba vsakih nekaj ur hraniti s posebnim mlekom, sicer večino dneva prespita, ko pa se zbudita, na polno norita in po petih minutah kot ubita omahneta v svoje vreče:
Pa mali kenguru:
In mini oposum:
Predzadnji dan sva preživela v kampu, ki mu zaradi tako velikega števila divjih koal pravijo tudi Koala Sanctuary, skoraj na vsakem evkaliptusu se najde kakšna in ker so zelo pasivne (v povprečju prespijo 17 ur v dnevu), so idealna tarča za fotografiranje.
Težko je življenje koale:
Tudi Aleš je preizkusil eno izmed njiihovih poz in z določenimi pripomočki zna biti prav udobno:
Proti večeru ponavadi postanejo aktivnejše in se spustijo nižje, saj včasih tudi zamenjajo drevo in ker so že na dosegu roke, si res ne moreš kaj, da jih ne bi malo pobožal. One pa tudi nimajo nič proti, čeprav najprej izgleda, kot da razmišljajo o pobegu, čez nekaj časa se pa mirno vdajo v usodo:
Tudi najina punčka lepo raste in vedno bolj postaja podobna malemu človečku, moje počutje je zaenkrat tudi odlično in upam, da bo tako tudi ostalo.
Naslednji teden si bova privoščila še 9-dnevni izlet na Bali, potem se bo pa res treba malo umiriti in se začeti pripravljati na akcijo, ki se baje začne s prihodom otroka. Ali pa tudi ne, odvisno od mojega počutja...
