Galovo rojstvo je bilo za naju prava pustolovščina, saj sva se tokrat odločila za porod na domu, ki ga tu v Adelaidu omogoča in podpira javna porodnišnica.
Začelo se je točno en teden čez napovedani rok, 6. marca zgodaj zjutraj z zelo blagimi popadki. Boljšega časa si sploh ne bi mogla zamisliti, saj smo lahko v miru pozajtrkovali, potem pa je Aleš Mino dostavil v vrtec, sam pa se je odpeljal v službo. Okoli 12-ih sem ga prosila, da pride domov, ker je vse skupaj začelo postajati bolj resno, ampak še vedno sva si uspela skuhati in med predihavanjem popadkov pojesti kosilo. Takrat sem tudi prvič poklicala babico, samo da ji povem, da se je začelo dogajati, potem pa sem se celo popoldne poskusila zamotiti z raznimi tehnikami, o katerih sem brala in ki smo se jh učili pri jogi za nosečnice. Tudi Aleš je imel polne roke dela s pripravo bazena in drugih malenkosti, ki so potrebne, če ostaneš doma, vmes pa je meni s štopanjem in odštevanjem lajšal popadke. Medtem sva uspela organizirati tudi varstvo za Mino, ki je imela pižama party pri svoji prijateljici (hvala, Ksenija!).
Z babico smo se naslednjič slišali okoli 5-ih popoldne, ko sem imela popadke že na približno vsake 5 min, vendar je ocenila, da lahko še traja glede na to, da sem imela dolg prvi porod, in ker sva imela situacijo pod kontrolo, smo se zmenili, da se kmalu spet slišimo. Ker mi takrat pri lajšanju bolečin ni pomagala nobena tehnika več, sem se odločila, da poskusim z vodo, ki mi je najprej res pomagala, zelo kmalu pa so se popadki še pojačali. Ko me je babica takrat poklicala in me ujela ravno med popadkom, sem slišala, ko je Alešu rekla, da bo dojenček zdaj zdaj tu ter da bo poklicala še eno babico, ki živi bliže naju, mogoče bo pa njej uspelo priti še pred dojenčkom…Nekaj trenutkov zatem sem že otipala glavico in dojela, da sva ostala sama, pograbila me je panika, ker na to res nisem bila pripravljena, vendar je Aleš hvalabogu ostal dovolj miren in priseben, da je uspel pomiriti tudi mene in okoli 7-ih zvečer je Gal priplaval na svet. Kaksnih 5 min po njegovem rojstvu je skozi vrata pridrvela prva babica, nekaj minut za njo pa še druga…Tako sta babici prišli prav samo za to, da sta mi pomagali do postelje in nama čestitali za odlično opravljeno delo, nato pa sta nas pustili pri miru vsaj kakšni 2 uri, ko sta morali izpolniti vso obvezno papirologijo.
Obema je bil ta porod kljub nepričakovanem koncu noro lepa izkušnja, predvsem pa nama bo ostal v veliko lepšem spominu, kot tisti prvi v porodnišnici, kjer skoraj nič ni bilo tako, kot sva si zamislila. Ampak tudi prvič je bil konec dober in to najbolj šteje…
Dobrodošel, mali Gal!
