Evo, spet sva v Kuala Lumpurju, od zadnjič se nama je zgodilo ogromno novega, nabralo se je tudi dosti fotk pa videov, tako da spet lahko kaj napišem...
Torej, po žurerskem vikendu v Kuala Lumpurju sva se odpravila malo raziskat Malezijo, najprej Cameron highlands na sredi države, potem pa še otočke Perhentian na severovzhodu.
Sicer sva se nameravala ustaviti še v nacionalnem parku Taman Negara, ampak ker se je sezona monsumov počasi začela, sva ga preskočila in šla direktno na otočke. To se je na koncu izkazalo za super odločitev, saj sva imela na otočkih vse dni sonce razen včeraj, ko je začelo liti kot iz škafa, midva sva bila pa itak že namenjena nazaj v Kuala Lumpur.
Cameronsko višavje:
Cameron highlands je veliko področje zelenih hribčkov sredi države, na katerih se izmenično pojavljajo čajne plantaže in gozdovi. Nadmorska višina je nekje med 1300 in 1800 m, najvišji hrib Gunung Irau pa je celo 2110 m nad morjem. Zato je bila to dobrodošla temperaturna sprememba, podnevi je bilo okrog 20 stopinj, ponoči pa sva morala obleči celo dolge rokave! :))
Sonce in dež pa sta se večinoma vse dni pridno menjavala. Do glavnega mesta Tanah Rata je kakih 200 km iz KL-a, za kar pa sva z busom rabila dobrih 6 ur. Taka pač je Azija, tu gre vse malo, včasih pa dosti bolj počasi, kar je res super za treniranje potrpljenja...
Takale je pa soba znotraj:
Samo mesto Tanah Rata je presenetljivo živo, drugače pa tipično turistično po azijsko - vsaka druga hiša je guest house in že na avtobusni postaji te pričakajo njihovi posredniki. Po občutku izbereš enega, da ti pokaže sobo, če ti ni všeč, poiščeš kaj drugega. Izbira je itak velika, vprašanje je samo, koliko si na volji za iskanje in barantanje po dolgi vožnji. Ampak v glavnem se cene za dvoposteljno sobo gibajo nekje med 25 in 50 Ringitt-ov, to je med 5 in 10 € - dražja kot je soba, čistejša je (manj ščurkov imaš v sobi :) ), to je splošno pravilo.
Kar se jedače tiče, Aleš večinoma zelo uživa v svojih gurmanskih poiskusih, jaz se moram pa kar potruditi, večinoma imajo še največjo vege izbiro v indijskih restavracijah.
Je pa hrana zelo zelo zelo... pekoča, to še posebej občutiš naslednji dan na stranišču! :)) Zraven hrane pa se seveda večinoma pije vroč čaj z mlekom in ogromno sladkorja, jaz ponavadi brez obojega.
Tu sva ostala dva dni, prvi dan sva si ogledala čajne plantaže in ogromne nasade jagod in razne zelenjave, drugi dan pa sva se šla jungle trekking na lastno pest.
Čajne plantaže so v živo res fenomenalne, raztezajo se do koder ti pogled seže, barve čajnih listov pa so čudovite. Na srečo sva tukaj imela veliko sonca, tako da je tudi na fotkah to dokaj dobro vidno.
Sedaj trganje čaja večinoma poteka s takim strojem, dva delavca ga držita vsak na svojem koncu in se lepo sprehajta gor pa dol:
Tam, kjer je prestrmo, pa se uporabljajo take škarje in koš na ramenih, v katerega sproti stresajo narezano listje in vejice:
Če sem si prav zapomnila, vsak dan obdelajo 5 ha zemlje, vsak grm pa pride na vrsto za naslednji obrez vsake 3 tedne - se pravi, da to zelo hitro raste, ima pa tukaj tudi idealne pogoje; ogromno sonca in dežja pa ne pretoplo klimo. Ob čajnih plantažah imajo tudi tovarno, v kateri izdelujejo čaj za prodajo. Torej, postopek za pridobivanje čaja je naslednji:
Ko so čajni listi in vejice natrgani, se vse to najprej zmelje, potem se presortira vejice in liste ter zapakira v vreče, kjer 60 dni poteka oksidacija. Šele potem je čaj primeren za pitje. Najboljšo aromo ima čaj iz vejic. Tu izdelujejo res vrhunski čaj, ki se imenuje Boh ter se prodaja po celem svetu. Midva sva ga seveda degustirala v lični restavraciji s pogledom na čajne plantaže. Res je zelo dober!
Na poti nazaj sva se ustavila še na ogromni farmi jagod in razne zelenjave. Zanimivo, kako tu gojijo zelenjavo, postopek je totalno domišljen, tako da dobijo bogat pridelek v najkrajšem možnem času - o tem, koliko je rastlina dejansko hranljiva, pa raje ne bi...
Pa še jagode, ki si jih lahko tudi sam nabereš:
Drugi dan pa je bil najin cilj osvojiti najvišji hrib tu okoli, tj. Gunung Irau (2110m). Seveda se kot prava slovenska hribolazca nisva odločila za vodiča, čeprav povsod opozarjajo, da se je že ogromno ljudi tu izgubilo, nekaj jih je pa tudi že izginilo neznano kam, vključno z Jimom Thompsonom, slavnim raziskovalcem tamkajšnje džungle.
Midva sva štartala kar iz mesta in poskušala štopati do čajnih plantaž, kjer se pot dejansko začne, vendar sva se kar pošteno nahodila po glavni cesti, ker tukaj niso vajeni štopanja. Končno sva uštopala taksista, ki je že peljal eno mamco na market in naju odložil blizu čajnih plantaž ter nama seveda zaračunal, ker je pač taxi...
V glavnem, ko sva končno prišla do prave poti, je bila res lepo označena, tako da sva se celo pot čudila, kako se sploh lahko kdo tu zgubi. Potem pa ji ni in ni bilo videti konca, tako da sva na koncu prišla na vrh dveh hribov in ker iz drugega hriba ni vodila nobena pot razen skozi neprehodno džunglo, sva se lepo obrnila in šla po isti poti tudi nazaj - se pravi spet čez dva hriba., vmes pa naju je zmočil še dež. Saj vse skupaj ni bilo daljše od 7 km, ampak pri 100% vlagi ter blatu do kolen je to prav zares naporen sprehod.
Mesojeda rastlina:
Tole pa je rezultat sprehajanja po džungli - na srečo in začuda se naju ni prijela niti ena pijavka:
Po dveh dneh tukaj sva ugotovila, da imava dosti dežja, mraza in vlage, tako da sva se odpravila proti severu na Perhentian islands.
Perhentian otočki:
Krenili smo navsezgodaj zjutraj z minibusom, v katerem sta bila poleg naju še dva Avstralca Daniel in Brigette, s katerima sva se res super ujela in tako smo skupaj preživeli cel čas na otočkih. Tako sva dobila še veliko koristnih informacij glede Avstralije.
Do otočkov smo se pripeljali s takim speed boat-om v pravem pomenu besede, saj sta imela oba motorja skupaj 500 konjev. Najhitreje pa smo šli 35 vozlov, to je približno 60 km/h, kar je po morju res hitro, sploh če te premetava po valovih.
Glede otočkov pa takole: res so en mali raj na zemlji, čeprav se zdaj sezona zdaj počasi že zaključuje, zato je bilo veliko hostlov in restavracij že zaprtih, pa tudi lokalci so bili že siti turistov, saj so bili precej našpičeni. Po drugi strani pa je bilo super, ker nas je bilo turistov res malo, pa še z vremenom smo imeli srečo, ker je bilo sonce vse dni razen včerajšnjega, ko sva se itak že odpravljala nazaj proti KL-u.
Pa pogled iz najinega balkona:
Tudi tu je bilo ogromno takšnih in drugačnih živalc, še največ pa žab v stranišču.
1,5m velik in zelo neškodljiv monitor lizard:
Pa radovedna veverica:
Večinoma smo vsi jedli samo v eni restavraciji na drugi strani otoka, ker je imela na izbiro res veliko različne hrane, celo žar ob večerih ter lepimi sončnimi zahodi:
Enkrat pa smo si celo sami pripravili večerjo na sposojenem gorilniku pred našimi bungalovi:
Tole sta najina prijatelja Avstralca in pa mama šefa bungalovov, ki nam je skuhala najboljši riž na svetu:
lačen pogled:
Naša skupinica, sestavljena iz dveh Ircev Odine in Kiliana (ki sta tudi namenjena malo delati v Avstraliji), dveh Avstralcev Daniela in Brigette, ki sta na poti okoli sveta (ko se vrneta v AU, se spet srečamo) in naju - jaz sem kot večinoma za fotoaparatom:
Ker Avstralci zelo radi tekmujejo v biločem, je bila ena izmed tekem tudi skakanje v daljino:
pa moj doskok, ki je pripomogel k slovenski zmagi:
Pomerili smo se tudi v surfanju, vendar se to ni štelo v tekmovanje, ker sem jaz sploh prvič poskusila (brez smeha prosim), Avstralca sta pa itak iz Avstralije. Alešu je tudi že dobro šlo, on je pa tudi že bil na tečaju surfanja v Avstraliji:
Sigurno pa je bilo eno izmed najlepših doživetij snorkljanje, na katerem smo prav od blizu lahko videli ogromne želve in plavali z morskimi psi! Da sploh ne omenjam nešteto različnih rib, ki ti jejo z roke, takšnih in drugačnih oblik in velikosti. Fotke so tu mnogo boljše kot besede:
Tale minirambo pa je bil naš vodič pri snorkljanju:
Aha, kaj pa najin načrt za prihodnje dni?
Danes letiva na sosednji otok Borneo pogledat rehabilitacijski center za orangutane in spet malo v džunglo, potem pa bova poskusila osvojiti Mt Kinabalu, 4095m visoko najvišjo goro v Maleziji. 11.novembra se vrneva nazaj v Kuala Lumpur, od koder 12.novembra končno letiva v Avstralijo. Od takrat naprej pa bova tudi redneje dosegljiva in seveda bom sproti poročala o začetkih najinega novega življenja.
