z lastovkami na jug...: januar 2016

To poletje smo res fino izkoristili Aleševo pavzo med dvema službama, saj smo si privoščili kar dober mesec dni oddiha. Iz Adelaida smo se z avtom najprej vsi skupaj podali na dolgo pot do Sydneya, kjer je Aleš prvič šel na Sydney-Hobart regato, jaz sem med dirko z otrokoma letela domov in po zaključku dirke spet z letalom v Hobart. Od tam smo se šli skupaj potepat po Tasmaniji, kjer smo preživeli deset čudovitih dni. Iz Tasmanije smo se s trajektom zapeljali do Melbourna in se na poti do Adelaida za štiri dni ustavili še v viktorijskih Alpah Grampians.

Slabih 2000 km do Sydneya smo prevozili v šestih dneh, večino poti smo naredili ob reki Murray in ker je bilo celo pot zelo vroče, smo vsak bazen ali jezero seveda izkoristili za osvežitev. Ta del Avstralije je zelo obljuden, saj je bilo kako mestece ali črpalka v povprečju na vsakih 50 km. Pa tudi kampov z igrišči, bazeni in vodnimi parki je v tem delu veliko, tako da sta se zjutraj Gal in Mina lahko znorela, midva sva medtem pospravila šotor in ko smo ponovno krenili na pot, sta otroka ponavadi že za prvim ovinkom zaspala.

Snowy Mountains

Na poti smo se ustavili v nacionalnemu parku Snowy Mountains, saj naju je zanimalo, kako izgleda najvišji vrh Avstralije, 2.228 m visok Mount Kosciuszko. Kljub temu, da je cesta skozi nacionalni park večinoma speljana nad 1000 metri nad morjem, pa je bilo še vedno prijetno toplo.

V parku so bili zelo luštni kampi ob reki, ki so bili zajeti v ceno vstopnine v park, in čeprav je bilo zaradi šolskih poletnih počitnic kar veliko ljudi, smo uspeli najti zelo prijeten kotiček za naš šotor.

Snowy Mountains so zelo popularen kraj tudi pozimi, saj je sredi parka smučarski center Thredbo Village, kjer so po celem pobočju speljana smučišča, sama vasica pa je zelo podobna Kranjski Gori.

Iz vasice, ki je 1400 metrov nad morjem, se lahko s sedežnico dvigneš na 2000 m in od tam je speljana zelo lepa potka do vrha Mt Kosciuszko.

poleti so po smučišču speljane proge za downhill kolesarje

Na naše veliko presenečenje in zadovoljstvo je od zime ostalo kar nekaj debelih zaplat snega in seveda smo ga morali iti malo potipat.

ah, te avstralske muhe! Vsakič, ko je veter ugasnil, jih je bilo povsod polno

Tokrat nam žal ni uspelo osvojiti najvišjega vrha Avstralije, ker smo se čisto preveč zamudili na snegu, kljub temu smo imeli super sprehod, otrokoma pa je bila sedežnica itak največji žur.

Mt Kosciuszko na sredini slike

restavracija nad 2000m

Thredbo Village

Canberra

Iz Snowies, kot nacionalni park ljubkovalno imenujejo Avstralci, smo krenili v 150 km oddaljeno glavno mesto Avstralije Canberro, kjer smo si šli ogledat Questacon, veliko hišo eksperimentov, zanimivo za male in velike otroke.

Na moje veliko presenečenje in veselje sem v oddelku, namenjenemu naravnim lepotam odkrila tudi projekcijo našega čudovitega slapa Kozjak:

Sydney

V Sydneyu smo preživeli 5 dni, spali smo v hotelski sobi, ki nam jo je rezerviral skiper jadrnice, prav tako kot tudi ostalim članom ekipe. Hotel je bil zraven marine, kjer so se jadrnice pripravljale na regato in kjub temu, da je bil Aleš precej zaposlen s pripravami na dirko, se nam je uspelo kar velikokrat iti skupaj potepat naokoli. Midva sva bila v Sydneyu drugič, Gal in Mina pa prvič, tako da smo prvi prosti dan izkoristili za ogled čudovitega Sydney-skega akvarija.

morska krava ali dugong

meni morske krave :)

spiralna jajca morskega psa

Pa še malo naokoli:

Sydney je znan tudi po živalskem vrtu, kjer imajo kar lepo število goril, takrat so imele ravno dva mladička:

Sydney-Hobart regata je znana po svoji zahtevnosti zaradi ponavadi ekstremnih vremenskih razmer, odvija se vsako leto med Božičem in Novim letom in na njej sodelujejo barke s celega sveta. Letos je bilo na startu 108 jadrnic, barka Enchantress, na kateri je bil Aleš, pa je bila na dirki z enajstimi metri druga najmanjša. Aleševa ekipa je uspešno priplula do Hobarta in zasedla 23. mesto po hendikepu, dober dosežek pa je bil že to, da so prišli na cilj, saj je zaradi slabega vremena kar 32 jadrnic odstopilo.

priprave na tekmo

tekmovalne jadrnice v marini

srečni na cilju

Tasmanija

Aleševa barka je v Hobart priplula na prednovoletni večer, tam je Aleš prevzel avto z vso našo kramo, ki ga je skiperjeva žena prepeljala iz Sydneya v Hobart. Aleš je otroka in mene 1. januarja pobral na letališču v Hobartu in od tam smo skupaj nadaljevali pot po Tasmaniji. Prvi dan smo preživeli v Hobartu, kjer smo najprej nabavili hrano za naslednje dni, potem pa smo si šli ogledat mesto. Ker je bila ravno sobota, je bil na sporedu popularen Salamanca market s stojnicami, raznimi delavnicami za otroke in uličnimi nastopi.

Aleša tudi na otroških predstavah izbrskajo iz občinstva ;)

Tasmanija ima poleti podobno vreme kot Melbourne, kjer lahko v enem dnevu doživiš vse štiri letne čase. Prva dva dneva je bilo kar mrzlo, pa tudi par kapelj dežja smo občutili, potem pa se je prikazalo sonce in do konca počitnic smo imeli zelo lepo vreme, zadnja dva dneva celo 35 stopinj, kar je za Tasmanijo precej redko.

v slogi je moč

Na Tasmaniji je veliko podzemnih jam, mi smo obiskali dve, ena je imela zraven naraven termalni izvir, v drugi pa so bili zanimivi svetleči črvi, ki visijo s stropa in s svojo svetlobo privabljajo žuželke. Žal je bilo slikanje prepovedano, ker črve to tako zmoti, da baje rabijo nekaj ur, da ponovno zasvetijo.

Thermal Springs blizu Hastings jame

Polovica Tasmanije je prekrita z gozdom, od tega je petina deževni pragozd, v katerem kraljujejo do 100 m visoki evkaliptusi, najstarejši stari tudi do 400 let. Večina gozdov spada v nacionalne parke, kjer so zaščiteni pred posekom.

V enem izmed nacionalnih parkov je nad tlemi speljan tale Tahune Airwalk, ki se na najvišjem delu dvigne 40 m nad zemljo in ponuja super razglede na velikanska drevesa in njihovo okolico.

Mi smo bili zelo navdušeni nad temi velikani, zato smo se veliko potikali po gozdovih, skoznje teče tudi veliko rek, ki naredijo gozd še bolj pravljičen.

Najbolj obiskan hrib in nacionalni simbol Tasmanije je Cradle Mountain, kjer smo mi naredili najdaljšo turo na naši poti, 6 km dolgo slikovito pot okoli jezera pod goro.

Tukaj sta nas med malico prišla pozdravit celo dva vombata, ki očitno nista bila prijatelja in sta nam demonstrirala, kako poskočne in napadalne znajo biti te na videz ljubke živali.

Tasmazia je pravljični kraj, ki ga družine na Tasmaniji skoraj ne smejo izpustiti, ponaša pa se z ogromnim labirintom iz žive meje in minijaturnimi hiškami vseh mogočih in nemogočih oblik, slovijo pa tudi po slastnih palačinkah, s katerimi smo se podprli kar takoj na začetku.

kotiček za mame

Tasmanski vrag je poleg že izumrlega tasmanskega tigra glavna ikona Tasmanije, ki pa je žal že nekaj časa med ogroženimi vrstami, predvsem zaradi zelo nalezljive bolezni obraznega tumorja, ki je v zadnjih letih tako zdesetkal njihovo populacijo, da jih v naravi skoraj ni več mogoče opaziti. Obstaja kar nekaj rehabilitacijskih centrov, ki se borijo za njihov obstoj, en tak center smo obiskali tudi mi in prvič v živo videli tako veliko skupino tasmanskih vragov na kupu.

Tasmanski vrag je zelo pomemben za zdrav ekosistem, saj se večinoma prehranjuje s poginulimi in bolnimi živalmi in tako poskrbi, da se ne širijo bolezni med živalmi. Ker ima zelo močno čeljust, ki jo lahko razpre do 90 stopinj, lahko požre čisto vse s kostmi vred.

od kenguruja ni ostala niti dlaka

tasmanski mladič, ki zna že prav fino ugrizniti

V centru so imeli tudi druge avstralske živali in med otroci je bil daleč najbolj priljubljen tale mladič vombata, ki je izgubil svojo mamo, ko je bil še čisto majhen. Na srečo so ga še pravočasno dobili v mamini vreči in ga prinesli v ta center, kjer bo tudi ostal, saj ne bi zmogel sam preživeti v naravi.

Naša zadnja postaja pred Devonportom, od kjer gre trajekt proti Melbournu, je bil Launceston, za Hobartom drugo največje mesto na Tasmaniji. V samem mestu se začne soteska Cataract Gorge, ki ponuja sprehode s čudovitimi razgledi in preko katere je speljana sedežnica z najdaljšim raztežajem na svetu. Pod sedežnico pa je tale javni bazen, ki je zastonj in zelo primeren tudi za najmlajše.

Kljub temu, da je ponavadi vožnja s trajektom med Devonportom in Melbournom precej razburkana, pa smo imeli mi srečo, saj smo imeli izredno mirno morje skoraj celo pot do Melbourna. Pot traja 9 ur, ki pa so nam kar hitro minile, saj je celo deseto nadstropje namenjeno otrokom; tam je igrišče, TV-ji z risankami, razni nastopi in delavnice, tako da sta bila Gal in Mina v malih nebesih.

na relaciji vozita dva trajekta, ta je plul proti Tasmaniji

Grampians

Ko smo prispeli v Melbourne, je deževalo, zato sva se odločila potegniti kar do 250 km oddaljenega pogorja Grampians, ki sva jih sama z Alešem obiskala že čisto na začetku najinega prihoda v Avstralijo in prav fino je bilo obujati spomine skupaj z Galom in Mino. V vasici Halls Gap, ki je med šolskimi počitnicami ponavadi nabito polna, je bil kamp skoraj čisto prazen, saj so se poletne šolske počitnice že bližale koncu. Tam smo se ustavili za štiri dni, potem pa počasi krenili proti Adelaidu.