Prejšnji vikend smo uro v južni Avstraliji končno prestavili na poletni čas, kar pomeni, da se je dan podaljšal do okoli pol osme ure zvečer. Za letošnjo zimo tu pravijo, da je bila ena najhujših v zadnjih letih, saj takega mraza in toliko dežja že dolgo ne pomnijo. To je bila sicer za naju prva zima v Avstraliji, zato bolj težko ocenim, kako huda je res bila, ampak v primerjavi z zimskimi temperaturami v Sloveniji bi jo lažje primerjala s slovensko jesenjo - še najbolj nadležen od vsega je bil mrzel veter, ki ti je s svojimi močnimi sunki ponavadi po svoje uredil frizuro. Resda je zelo pogosto deževalo, vendar nikoli po več dni skupaj, pa še njegov stranski učinek je bil za oko zelo prijeten, saj je vse ozelenelo in vzbrstelo. Prav sedaj, ko to pišem, se je temperatura v Adelaidu prvič to pomlad povzpela na prijetnih 25 stopinj, samo še malo, pa bo spet poletje in celo leto naokoli od najinega prihoda sem na prav posrečen datum, na petek 13. novembra lani.
Prav neverjetno, kako čas hitro zbeži mimo, ko se odločiš za tak korak in začneš svoje življenje ponovno postavljati iz čiste nule, seveda je na momente tudi težko in se sprašuješ, kaj ti je bilo tega treba, večinoma pa je luštno, predvsem pa dobra šola za življenje. Sedaj se nama je življenje počasi ustalilo, saj imava vse osnovne stvari urejene, Aleš že nekaj mesecev dela kot strojni inženir v firmi MG Engineering, jaz pa sem prejšnji teden končno začela delati v geodetski firmi Engineering Surveys, en teden sem bila na uvajanju, da sem se seznanila z njihovim načinom dela, ta teden pa me zaposlijo za 25 dolarjev na uro, kar se mi za začetek sploh ne zdi slabo.
To službo sem dobila tako, da sem tudi jaz tako kot na začetku Aleš najprej na različne konce neuspešno pošiljala prošnje, potem sem pa kar izbrala firmo, ki se mi je zdela najprimernejša in šla potrkat na njihova vrata. Že isti dan sem pri njih pisala test, s katerim sem pridobila certifikat, da sem seznanjena z varnostjo ob železniških tirih, naslednji dan pa so me poslali na izobraževanje za pridobitev 'bele karte' (white card), ki ga mora tu v Avstraliji opraviti vsak delavec, ki se giblje po gradbiščih. Začetek je dober, nadaljevanje pa upam, da tudi...
Ker je bilo dosti vikendov v zadnjih mesecih vreme bolj kislo, sva ponavadi ostala kar v Adelaidu in šla na kakšen krajši izlet po mestu in okolici, kakšen mesec nazaj pa sva se na lepo sončno soboto odpeljala v kakšnih 80 km oddaljen Victor Harbor, ki v zimskih mesecih dobi prav posebne goste: grbaste kite z Antarktike! V toplejše vode priplavajo kotit in vzgajat svoje mladiče in so seveda velika atrakcija za ljudi, ki jih pridejo opazovat od blizu in daleč. Še posebej zato, ker jih lahko opazuješ kar iz obale, saj priplavajo v zelo plitvo vodo.
Ko sva midva prvega zagledala, sva najprej mislila, da gledava čer v vodi, saj je ta kot avtobus velika žival nepremično lebdela nekaj metrov stran od obale, dokler ni v zrak pihnila velikega oblaka vode.
Kiti grbavci so danes ogrožena vrsta, saj je bila glavna industrijska panoga do sredine 19. stoletja v tem delu Avstralije predelava in izvoz kitovega olja in kosti v Evropo. Zaradi lovljenja so jih prignali na rob izumrtja, sedaj pa so zaščiteni in zato je toliko bolj dragocena izkušnja, če imaš srečo in na lastne oči vidiš kakšnega predstavnika njihove zdesetkane vrste.
Okolica mesteca Victor Harbor je čudovita, zato ni čudno, da je danes eno glavnih turističnih atrakcij južno od Adelaida tako za surferje, kot za ljubitelje narave.
Pogumni tjulni v razpenjenih valovih:
Poleg Victor Harbor-ja leži otok Granite island (ker je ves iz granita), s kopnim je povezan z dolgim mostom, ki je odprt samo za sprehajalce in konjsko vprego s kočijo.
Na tem otoku živi kolonija divjih pingvinov, ki vsak večer pricapljajo iz vode na zaslužen počitek. Tam pa je tudi rehabilitacijski center za pingvine, kjer sedaj živi pingvin, ki je bil v oskrbi v društvu AMWRRO, kjer sem volunterka. Tam bo tudi ostal, saj je bil predolgo na okrevanju in zato ne bi znal več sam preživeti v naravi, v centru pa mu ni prav nič hudega, sem se prepričala ob obisku.
Na poti proti domu pa sva ob cesti opazila živali z afro frizurami, ki sicer na tem koncu sveta nimajo kaj iskati. Ampak naj jim bo, ker so takooo zelo luštne. To so južnoameriške alpake:
Prejšnji ponedeljek je bil v Avstraliji državni praznik (Labour day), zato sva se prejšnji vikend skupaj s še enim parom Michaelom in Giti odpravila na 4-dnevno kampiranje v notranjost Avstralije.
Iz Adelaida smo se najprej odpeljali proti nacionalnemu parku Flinders Ranges, ki sva ga midva lani v poletnem času že obiskala, ga je bilo pa vseeno zelo lepo še enkrat videti v spomladanskem času, saj je zaradi obilnega zimskega deževja pokazal čisto drugačno podobo; prej suh in zelo vroč je bil sedaj zelen in pri okoli 25 stopinjah veliko bolj znosen.
Za cilj smo si zastavili hrib St.Mary's Peak, ki je s svojimi 1.171-imi metri najvišji vrh v tem parku. Izbrali smo 20 km dolgo krožno pot, ki smo jo prehodili v 9-ih urah in zvečer po napornem dnevu utrujeni popadali v spalne vreče.
Naslednji dan smo se odpeljali na sever proti jezeru Eyre, ki je najnižja točka v Avstraliji, saj je 15 m pod morsko gladino in takrat ko je polno, je z 9.500 m2 površine tudi največje jezero v Avstraliji. Jezero se popolnoma napolni samo štirikrat v 100-tih letih, takrat je globina jezera okoli 6 m. Drugače pa se v povprečju napolni do 1.5 m globine na vsaka 4 leta, na okoli 4 m globine pa vsako desetletje. Ko vsebuje vodo, je prvih nekaj mesecev tudi polno življenja, saj iz pritokov vanj priplava veliko različnih vrst rib, ki zaradi vedno večje slanosti vode po nekaj mesecih masovno poginejo. Pred tem pa se z njimi hranijo ptice (predvsem pelikani), ki se v tisočih priletijo sem parit, ko skrivnostno ugotovijo, kdaj je jezero polno vode.
Jezero pa je znano še po nečem: na njegovi suhi površini je bil leta 1964 z avtom postavljen svetovni hitrostni rekord 690 km/uro, ki velja še danes.
Nam je zaradi stiske s časom uspelo videti samo skrajni južni del jezera, ki pa ni kazal pretiranih znakov življenja, zato smo se še isti dan odpeljali naprej proti Coober Pedy-ju.
Na poti smo prečkali pasjo ograjo (dog oz. dingo fence), ki so jo postavili med leti 1880 in 1885 za zaščito ovc pred dingi. To je najdaljša ograja na svetu, saj meri 5.614 km, po dolžini pa jo baje prekaša samo Kitajski zid.
Coober Pedy (po aboriginsko kupa-piti pomeni beli človek v luknji) je mestece na pol poti med Adelaidom in Alice Springs-om, znano tudi kot svetovna prestolnica opala, saj je izkopavanje le-tega še vedno zelo bogato.
Ta dragoceni kamen je v zadnjem stoletju prepričal ogromno ljudi različnih narodnosti, da so se preselili v puščavo, to se lepo vidi tudi na pozdravnem zidu ob vhodu v mesto, kjer sva našla celo slovensko zastavo! V mestu pa sem opazila tudi hrvaški klub in srbsko pravoslavno cerkev...
Ker je mesto sredi puščave, se lahko pohvali z rekordnimi temperaturami, saj poleti termometer večinoma kaže krepko čez 40 stopinj, zato si je večina prebivalstva uredila domovanja pod zemljo, kjer se temperatura vedno giblje okoli 22 stopinj. Pod zemljo so tudi trgovine, hoteli, restavracije in celo kamp.
Takole pa je izgledalo podzemno stanovanje v 80-ih:
Da je mesto zelo zanimivo in definitivno vredno ponovnega ogleda kljub svoji legi sredi niča dokazujejo tudi številni filmi, ki so bili tu posneti (Mad Max, Priscila - queen of the desert, Red planet).
Spet v Adelaide: kljub temu, da sem začela hoditi v službo, pa je moja velika želja vsaj enkrat tedensko delati v društvu AMWRRO, kjer sem volunterka že od lanskega decembra in to mi je še vedno v velik užitek.
To je naš prijatelj Morten, ki je kot mladič prišel v našo oskrbo in čeprav je sedaj že odrasel, nas kar noče zapustiti in najraje se takole na ramenu prevaža naokoli:
Glavna atrakcija v društvu pa je trenutno tale mali novozelandski tjulenj, ki ga je morje naplavilo na bližnjo obalo, bil je zelo podhranjen in dehidriran, saj je tehtal slabih 6 kg. Poleg tega pa mu manjka eno oko, zato bo ostal v ujetništvu, saj kot samec v naravi brez enega očesa ne bi mogel preživeti. V začetku novembra leti v Brisbane, kjer ga bodo začeli trenirati v ZOO-ju podobni ustanovi. Ko bo odrastel, bo tehtal okoli 300 kg in v dolžino meril okoli 2 m.
Prejšnji teden sem se malo poigrala s starim fotoaparatom, rezultat pa so naslednji posnetki:
Tole je magpie, v Avstraliji precej priljubljena ptica, saj v Adelaidu celo nogometno društvo nosi njegovo ime. Ko je odrastel, proizvaja zanimiv kovinski zvok, lačen mladič pa takole vrešči:
Ta mladi pelikan je imel poškodbo glave, ker je strmoglavil (baje se to mladičem pogosto dogaja), zato se včasih še vedno čudno obnaša. Ko smo ga dobili, niti hoditi ni znal, sedaj je pa že skoraj pripravljen na svobodo:
Mali JJ:
