Zadnje mesece nama je življenje tu začelo teči po precej ustaljenih tirih, saj imava končno urejene vse papirje, oba hodiva v službo, v Adelaidu se že dolgo ne počutiva več kot turista, zato tudi jaz ne skačem naokrog s fotoaparatom toliko, kot sem na začetku in temu primerno imam tudi manj materijala za bolj redno fotoreportažo.
Nekaj materijala in dogodkov pa se je od zadnjič le nabralo, in definitivno je omembe vredno avstralsko državno prvenstvo v jadranju s trimarani, zgodilo se je lanskega novembra, udeležila pa sva se ga oba, vsak na svojem trimaranu. Prvenstvo je potekalo na jezeru Macquarie, ki je kakšnih 100 km severno od Sydney-a. Lake Macquarie je največje obalno slano jezero v Avstraliji, saj njegova površina znaša 110 km2, z morjem ga povezuje kratek kanal, tako da ima stalen pritok slane vode. To je baje tudi največje stalno slano jezero na južni polobli. V glavnem, res je ogromno.
Pot med Adelaidom in mestecem Wangi Wangi ob jezeru, kjer smo spali, je dolga približno 1500 km in nam je pomenila 2 dni vožnje, saj smo vlekli s seboj tudi 3-tonski trimaran, tako da je bila naša povprečna hitrost 90km/uro. Jaz sem se peljala tja in nazaj, da smo bili trije v našem avtu in smo se lahko pogosto menjali za volanom. Alešu pa je bila ena dolga pot prihranjena, saj je tja letel, nazaj pa se je tudi on usedel za volan.
Takole je izgledal naš konvoj iz Adelaida:
Sicer čisto brez težav ni šlo, saj smo na poti izgubili kolo iz prikolice, ampak na srečo brez kakšnih večjih posledic in samo kakšno uro stran od najbližjega naselja (sem se že navadila, da je to za avstralske razmere zelo blizu...) tako da smo v parih urah bili spet na cesti.
Prvenstvo je trajalo 5 dni, vsak dan smo imeli 2 kratki ali pa 1 dolgo dirko, tako da je bilo precej naporno, predvsem zaradi tega, ker je veter v povprečju pihal z močjo 30 vozlov, proti večeru pa se je ponavadi še pojačal. Predvsem za trimarane, ki imajo na dnu namesto obtežene kobilice samo smernik, je tak veter kar velik izziv, saj je dosti večja nevarnost, da se prevrnejo, še posebej na takih prvenstvih, kjer gre zelo zares.
Zame je bila to za razliko od Aleša, ki ima že ogromno izkušenj z resnim jadranjem, to prva pomembnejša dirka, vendar so me fantje v moji ekipi že pred njo dobro strenirali, kljub temu pa sem se največ naučila prav med samimi tekmami, predvsem zaradi težkih vremenskih pogojev, ko sem prve dni pred vsako tekmo s težavo pogoltnila slino, ko sem gledala v razpenjene valove. Vendar zdaj lahko končno rečem, da mi je jasno, zakaj mora biti toliko štrikov na jadrnicah, in čemu sploh kateri služi...:)
Kako zares je šlo, priča tudi tale fotka, na koncu tedna smo bili vsi polni bušk in odrgnin, jaz pa sem bila sploh ekstrem, ker imam to nesrečo, da se mi vsak blažji udarec takoj pozna. Ampak je izgledalo veliko slabše, kot je bilo v resnici:
Tudi nekateri trimarani so jo prav pošteno skupili, saj se je eden takoj na začetku preobrnil, drugi je polomil jambor, trgala so se jadra, naši ekipi pa se je edina nesreča zgodila tik pred začetkom najdaljše regate, ko smo se trije trimarani v veliki gneči pred štartom sočasno zaleti eden v drugega in je kar pošteno zapokalo. En trimaran je moral zato odstopiti, mi pa smo jo začuda odnesli brez hujše škode, tako da smo lahko nadaljevali z dirko. To je bila tudi naša najuspešnejša dirka, saj smo jo z veliko prednostjo tudi dobili, tako da smo bili naslednji dan toliko bolj razočarani, ko smo izvedeli, da smo bili zaradi dogodka pred štartom te dirke diskvalificirani...
Krpanje trimarana po karambolu:
Tole pa sta najini ekipi:
In rezultati? Obe najini ekipi sta pristali nekje v zlati sredini, Aleševa ekipa malo zato, ker so imeli nova jadra in so sploh prvič jadrali skupaj, moja pa zato, ker so našo najboljšo tekmo diskvalificirali, ampak kljub temu smo bili na koncu vsi veseli, ker smo se imeli res super.
Ker smo imeli zelo natrpan urnik, nisva imela nič časa za raziskovanje okolice, je pa Lake Macquarie zelo priljubljena turistična destinacija in definitivno se jo splača iti še kdaj obiskati.
Letošnje novo leto pa sva preživela na malo drugačen način, saj sva odletela na Novo Zelandijo, kjer sva se udeležila retreat-a (duhovno srečanje) z mojstrom najine duhovne poti, ki jo prakticirava. In lahko rečem, da je bilo to za oba zelo izjemno doživetje.
Na Novi Zelandiji sva preživela 10 dni, od tega 2 dni v Wellingtonu na jugu severnega otoka, kamor sva tudi priletela. Kljub temu, da imajo tudi tam v novoletnem času poletje, pa temperature niso niti najmanj spominjale na ta letni čas, saj se je redko dvignilo na 20 stopinj, mrzel in močan veter pa naju je prisilil, da sva bila večino časa v vetrovkah.
Nova Zelandija je med drugim zelo znana po adrenalinskih dejavnostih, saj se lahko celo sredi mesta katapultiraš v zrak nad prometom:
Tudi na Novi Zelandiji so navdušeni ribiči:
Še najbolj od vsega sva bila v Wellingtonu navdušena nad ogromnim muzejem Te papa, ki na zelo poučen način prikazuje kolonizacijo Nove Zelandije, njen geografski nastanek in vsebuje ogromno zanimivih razstavnih eksponatov, kot na primer tega gigantskega lignja:
Okrogel parlament, ki je narisan tudi na njihovem bankovcu (za 20 dolarjev, če sem si prav zapomnila):
Po dveh dneh v Wellingtonu pa sva se odpravila v notranjost otoka proti 150 km oddaljeni mali vasici Woodville, kjer je potekal retreat. Tam sva s približno 200 ljudmi iz celega sveta (nekaj tudi iz Slovenije) preživela zelo lep teden.
Na poti tja sva eno noč prespala v tem 150 let starem hostlu, ki je v notranjosti ponujal zelo domače vzdušje:
Pred hostlom:
Čeprav nisva dosti videla, naju Nova Zelandija na tem izletu s svojimi lepotami ni kaj dosti prepričala, se pa sigurno tja še vrneva in jih naslednjič poiščeva.
Najin začetek letošnjega leta je bil zelo pester, predvsem zaradi selitve, saj nama je 20. januarja potekla pogodba v prejšnjem stanovanju, čas po novem letu pa je precej mrtev, kar se tiče ponudb stanovanj oz. hiš, tako da nisva imela dosti možnosti pri izbiri. Na koncu sva se odločila za vrstno hišo nedaleč stran od bloka, v katerem sva prej živela, tako da sedaj živiva praktično v isti okolici.
Najina je številka 22 na sredi fotke:
V pritličju je sprejemnica, ki Alešu služi kot pisarna:
V garaži je raznovrstna šara, tako da ni prostora za avto, vendar je na dvorišču vedno dovolj prostora za parkiranje:
V prvem nadstropju sta dve sobi, ena večja, druga manjša, in kopalnica:
Najina spalnica:
Stopnice, ki vodijo v prvo in drugo nadstropje:
V drugem nadstropju je dnevna soba združena s kuhinjo:
S stanovanjem sva zelo zadovoljna, ker je novo in občutno večje od prejšnjega, in tudi zato, ker je popolnoma opremljeno (najine so skoraj samo slike na stenah). Tako sva zelo prihranila, saj se ponavadi v Avstraliji vedno vseliš v popolnoma neopremljeno stanovanje oz. hišo in midva bi morala v tem primeru vse pohištvo še nabaviti, saj nisva imela skoraj nič svojega. Sedaj plačujeva 350 dolarjev na teden, kar je približno 1000 EUR na mesec, kar pa si z najinima sedanjima plačama brez odrekanja lahko privoščiva. Predvsem pa se nama tu v Adelaidu ni treba bati nobenih naravnih katastrof, saj je s svojo mediteransko klimo prava oaza, kar pa žal ne velja za nekatere dele celine, kjer je narava prav pošteno pokazala svoje zobe...
Za konec pa še presenečenje:
To je tudi eden izmed glavnih razlogov, da sva si omislila večje stanovanje in če bo šlo vse po sreči, se nama začetek avgusta pridruži nov član oziroma članica... :D
