Božič sredi poletja?

Ena izmed stvari, za katero že zdaj lahko rečem, da se je tu doli sigurno ne bom nikoli navadila, je praznovanje Božiča in Novega leta sredi poletja. Sicer ponavadi velja nikoli ne reci nikoli, ampak pri skoraj 40 stopinjah umetni sneg, okrašene smrečice pa snežaki in Božički ter zimzelene božične pesmi nekako padejo iz konteksta.

V splošnem ljudje tukaj Božič vzamejo zelo resno in nakupujejo darila do onemoglosti, zadnja 2 dneva pred Božičem so vsi šoping centri odprti celo 24 ur, za Božič pa se dobijo na družinskem kosilu ali večerji, kjer povečini igra po ameriškem zgledu puran glavno vlogo.


Midva si vsega skupaj nisva tako resno zastavila, sva se pa vseeno na predbožični večer, ko se je recimo da malo shladilo, malo sprehodila po okrašenem Adelaidu, ki še vedno izgleda takole:

Za najino božično večerjo so bili na mizi špageti, naslednji dan pa sva bila povabljena na večerjo k Mihovemu stricu Metodu oziroma Tedu po avstralsko, ki je po rodu Slovenec, ampak živi v Adelaidu že več kot 40 let. Z Mihom, ki je pred kratkim pripotoval iz Slovenije in se je namenil malo potovati po Avstraliji, Tasmaniji in Novi Zelandiji, sva prišla v stik preko skupne prijateljice, in imeli smo prav zabaven slovensko-angleški večer.

V zadnjih dveh vikendih sva bila povabljena tudi na dva prednovoletna piknika, prvega so pripravili Conservation Volunteers, kjer sem volunterka:

drugega pa Salsa Connection, pri katerih salsava:

Začuda in na moje veliko veselje so imeli oboji en BBQ - barbi po avstralsko ali žar po slovensko rezerviran za vegetarijance, čeprav so Avstralci drugače res veliki mesoljubci.


Ker še vedno čakava na paket, ki naj bi prispel danes ali jutri in v katerem imava vso športno kramo, je edini šport, ki ga trenutno lahko prakticirava, bouldering ali balvaniranje v Morialti, to je nacionalni park v Adelaide Hills-ih, le kakšnih 20 minut z avtom oddaljen od mesta, skala in okolica pa sta fenomenalni.

Vedno, ko sva bila tukaj, sva proti večeru zaslišala živali, ki so se oglašale kot osli. Ko sva malo natančneje pogledala po bližnjih evkaliptusih, sva jih zagledala:

Res so luštne te koale, pa prav nič jim ne paše zvok, ki ga proizvajajo. Če te vidijo, te samo čukasto gledajo in izgleda, da se prav nič ne bojijo ljudi ali avtov, veliko sva jih videla na drevesih čisto zraven ceste.


Morialta je priljubljena destinacija tudi za sprehajalce, v njej je ogromno urejenih sprehajalnih poti, ki so lepo označene.

Ko zapustiš park, pa si moraš takole očistiti čevlje, da slučajno ne prineseš semen semžepozabilakatereškodljive rastline v mesto:

Ta vikend sva se peljala na jug, tokrat proti mestu Robe. Na poti je bilo spet ogromno roza jezer, ki v sušnem obdobju dobijo značilno roza barvo zaradi alge, ki vsebuje beta karoten.

Pokrajina je res utrgana, midva sva se pa tudi zabavala po svoje.

Tale kuščar se imenuje sleepy lizard, rep izgleda enako kot glava in najbolj zanimivo pri njih je to, da se drugače samotarji v paritvenem obdobju vedno najdejo z isto samico, živijo pa do 20 let. Samica povrže živorodne mladiče, ki so tako veliki, kot če bi človek rodil 3 leta starega otroka...Au!

Morje v turističnem mestecu Robe, ki je drugače raj tudi za surferje, ni bilo prav nič toplo, pa še mrzel veter je pihal, je bilo pa lepo vreme in poležavanje na plaži se je zelo prileglo.

Končno nama je uspelo tudi preizkusiti, kako se spi v najinem džipu: skoraj tako, kot doma! ;)

Drugače pa sem jaz prejšnji teden začela voluntersko delati pri PDS-u; to je edina južnoavstralska neprofitna organizacija, ki skrbi za osirotele ali poškodovane morske in obmorske živali, po okrevanju pa jih spustijo nazaj v naravo. Denar za vse aparature, kletke, hrano ter zdravila dobijo od sponzorjev, veterinarka, ki tukaj dela enkrat tedensko, pa dela zastonj.

Trenutno imamo poleg pelikanov, kormoranov, laboda in raznih papig na okrevanju tudi tjulna Edwarda ali pa domače Eddija, njega so maja našli podhranjenega in dehidriranega 2 km stran od morja - domnevajo, da ga je nekdo zavrgel potem, ko ga je odnesel stran od obale, kjer ponavadi mladi tjulenjčki čakajo na svoje mame. Zdaj je že zelo lepo porejen in ga bodo v kratkem izpustili nekje daleč stran od ljudi.

Včeraj sva si šla ogledat tudi nekaj novih stanovanj v Port Adelaidu in končno nama je bilo všeč to, kar sva videla. Na dva sva se že prijavila in upam, da drug teden izveva, ali ustrezava ali ne. Kajti spet je prišla na ogled cela horda ljudi, tisti, ki hoče, se prijavi, na koncu pa lastnik izbere, koga bo imel v svojem stanovanju. Tako da držim pesti...


Oba tudi že nestrpno čakava naslednje leto, da se bo končno začelo kaj premikati na področju služb, z novim letom se odpre tudi veliko novih projektov in s tem novih delovnih mest, v tem času pa sva dobila kar nekaj dobrih idej, na kakšen način bi lahko oba zaslužila, ampak o tem raje kdaj drugič.


SREČNO NOVO LETO!!!


Urška & Aleš