Spoznavanje narave in družbe

Po dobrih treh tednih v Adelaidu je slika o njem dosti jasnejša in recimo, da sva do zdaj strogi center mesta spoznala toliko, da se tudi brez zemljevida ne moreva več izgubiti. Pa tudi tole sva našla na moje veliko veselje kakšnih 15 minut iz centra:






Zdaj morava samo še na paket počakati, ki že skoraj 2 meseca pluje po morju. V njem imava poleg vsega ostalega tudi plezalno opremo, plezališč na prostem pa je tu okoli kar precej.


Čeprav je Adelaide milijonsko mesto, je center zaradi svoje pravokotne zgradbe orientacijsko zelo enostaven in kamor koli peš hitro dosegljiv. Midva trenutno živiva blizu Light square-a, do glavne ulice približno 15 minut hoda.

Odločila sva se, da bova v tem studiu, kot tukaj pravijo garsonijeri, ostala do konca januarja, ker je do novega leta zaradi praznikov precej neposrečena sezona za iskanje stanovanja ali hiše. Poleg tega pa nama to tudi finančno ustreza, vsaj dokler ne najdeva službe.


Med tednom imava vsak svojo zaposlitev, Aleš se ubada z iskanjem službe, jaz pa s prostovoljnim delom. Zadnja dva vikenda pa sva se šla malo potepat po širši okolici, prejšnji vikend sva se peljala kakšnih 200 km na jug do Port Elliot-a in se vmes ustavljala na plažah, rajskih predvsem za surferje, z malimi valovi za začetnike, pa tudi malo večjimi za profesionalce.









Črna pika na sredini te fotke je tjulenj, ki se je igral s prav grozečimi valovi, ta obala pa je predvsem znana po kitih, ki pozimi tu mimo plavajo v toplejše vode.



Nekje na sredi poti sva se ustavila tudi v dolini Mclaren Vale, znani po zelo dobrih vinih, ki jih tu pridelujejo. Seveda sva jih tudi degustirala, nekatera so res odlična, temu primerna je tudi cena...


Kjer ni trt, se raztezajo ogromni pašniki, na enem je bila še posebno posrečena mešanica živali, okrog krav so skakali kenguruji, nad njimi so letale papige, med kravami pa so se pasle alpake, drugače južnoameriške živali, ki so se po čudnem naključju znašle tudi na tem koncu sveta. Tega mi žal ni uspelo poslikati, mi je pa uspelo ujeti tole:


Da je Avstralija prav zares ogromna dežela, sva se prepričala prejšnjo nedeljo in ponedeljek, ko sva se odpravila na dvodnevni izlet proti puščavskemu severu, v nacionalni park Flinders Ranges in v eno smer naredila dobrih 600 km. Ko sva zapustila Adelaide, sva se najprej peljala mimo neskončnih žitnih polj, potem pa mimo neskončnega neposeljenega niča, saj so zaselki med sabo oddaljeni vsaj 100 km. Na cesti moraš namesto na druge avte (srečaš približno enega na uro), biti pozoren na ovce, še bolj pa na kenguruje, ki zelo radi zaidejo na cesto in na žalost prevečkrat mrtvi končajo ob strani ceste. Midva sva jih na srečo s hupo vsakič pravočasno prepodila.


Kakšno uro ven iz Adelaida sva naletela na ogromno slano jezero zanimive roza barve:




Tole je ostalo od hiš prvih priseljencev, ki so se tu naselili okoli leta 1850:


Ta vikend naj bi tudi prvič preverila, kako udobno je spanje v najinem avtu, vendar nama to ni uspelo, ker sva pri večerji v neki gostilni naletela na možaka, ki naju je povabil v svojo gostilno. Tam smo igrali bilijard in debatirali pozno v noč, potem pa se nam je pridružil še njegov kolega, ki naju je povabil k njemu domov, saj je živel sam v ogromni hiši. Pred spanjem pa naju je peljal še malo naokoli opazovat zvezde, ki se v tej pustinji res odlično vidijo.



Na sredi slike je ozvezdje južnega križa, ki se vidi samo na južni polobli in ki je skupaj z dvema zvezdama na spodnji desni strani zelo uporaben za določitev juga:


Naslednji dan pa sva se šla malo sprehodit po parku. Pri zajtrku so nama družbo delali divji kenguruji, ki so že naštudirali, da se da od ljudi nafehtati hrano, midva pa tudi nisva imela nič proti:






Sicer je obisk Flinders Ranges-ov veliko bolj priporočljiv od marca do oktobra, se pravi jeseni, pozimi ali spomladi, ker so zdaj v poletju temperature precej neznosne - to je 40 stopinj in več. Je pa fino, ker je poleti skoraj neobljudeno, tako da lahko v miru raziskuješ ta zanimiv košček sveta.



Tri jame po imenu Yourambulla caves so znane po tem, da so v njih odkrili poslikave aboriginskih prednikov, slike so precej simbolične in predstavljajo različne rastline in živali:









Drugače je pa tudi iskanje službe v predbožičnem času kar trd oreh, ker se vsi pač ukvarjajo z zaključevanjem letnega plana, pa še poletne počitnice se kmalu pričnejo. Ampak Aleš je pri iskanju dela spoznal kar nekaj zanimivih ljudi, ki se ukvarjajo z inženirstvom, tako da je kar precej verjetno, da mu bodo v začetku naslednjega leta ponudili službo ali vsaj priskrbeli kakšen dober kontakt. Pa še jadrajo, tako da so ga prejšnjo soboto povabili na celodnevno regato.

Jaz pa svoje volunterstvo zaenkrat opravljam trikrat na teden, imenuje se CVA - Conservation Volunteers Australia in pri njem prav zares uživam, ker sem spoznala že ogromno zanimivih ljudi, spoznavam okolico Adelaida, pa še možnost se imam vključiti v njihove programe usposabljanja v naravi, ki ti pomagajo pri zaposlitvi - poleg tega pa sem si v tej panogi itak že dolgo želela delati. CVA vključuje fencing, weeding, planting, se pravi postavljanje ograj okoli zaščitenih območij, iztrebljanje rastlin, ki so iz drugih kontinentov - še največ iz južne Afrike in sajenje rastlin. To so včerajšnje fotke, ko smo postavljali ograjo na obali Semaphore, jaz sem za fotoaparatom:





Prijavila sem se tudi na prostovoljno delo pri projektu PSD -Project Dolphin Safe, ki skrbi za delfine in druge morske živali v okolici Adelaida, tu naj bi bil tudi eden izmed redkih krajev na Zemlji, kjer se delfini tako pogosto in tako blizu ljudi zadržujejo, mi smo z našo skupino vedno videli vsaj dva, ko smo se peljali na Torrens island.


Za konec pa samo še nekaj fotk poletnega Adelaida v predbožičnem vzdušju:







Našo Radensko in Ledeni čaj pa Podravkine izdelke lahko kupiš v skoraj prav vsakem malo večjem šoping centru!


Tu so poleg golobov v mestu tudi papige takih in drugačnih oblik in velikosti, če jih ne vidiš, pa sigurno slišiš njihovo glasno dretje:

Lep pozdrav iz Adelaida!