Welcome to Adelaide!

Po enomesečnem potepanju po Maleziji je bila tale Avstralija na začetku pravi mali šok, saj je Azija smešno poceni, Avstralija pa občutno dražja v primerjavi s Slovenijo. Zato pa tudi skoraj vsi, ki se tu okoli potikajo dalj časa, vmes tudi malo delajo.

Iz Kuala Lumpurja sva najprej priletela v Melbourne, 3.7 milijonsko metropolo v pravem pomenu besede, si ga malo ogledala in obiskala slovensko družino Maček, ki zdaj živi tukaj že dve leti in od katerih sva dobila veliko koristnih informacij za začetek. Tudi oni imajo zelo zanimiv blog, če koga zanima še malo drugačen pogled na življenje v Avstraliji, je tole link do njega: www.mackisoslivdownunder.blogspot.com.


Na mostu vseh narodov, ki so se kdaj naselili v Avstraliji, sva seveda poiskala tudi našo Slovenijo.


Spala sva v enem cenejših hostlov, ki naju je stal 50 dolarjev na noč (menjava dolar/evro je zaenkrat še 1.5 proti 1), takole pa je izgledala najina mala sobica:


Prvi obisk plaže v predmestju Melbourna:


Potem pa sva se z nočnim busom odpravila proti 1.5 milijonskemu Adelaidu, pravijo mu tudi mesto festivalov oziroma kulturna metropola. In ironija, baje da je Adelaide tudi mesto z največ cerkvami ter največjo gejevsko skupnostjo v Avstraliji!


Čeprav je Adelaide milijonsko mesto, pa sploh ne deluje tako, saj stoji nekaj stolpnic samo v strogem centru, vse ostalo pa je precej nizka gradnja. Na ta način so tudi sicer večinoma zgrajena avstralska mesta, saj niso omejena s prostorom, so pa zato površinsko ogromna - Adelaide ima več kot 30 km obale. Večina ljudi zato tudi v centru živi v hišah, kar je super, ker to pomeni, da so hiše tudi cenovno veliko bolj dostopne kot pa doma. Ljudje tukaj so po večini zelo prijazni in radi pomagajo, tako da se niti ne počutiš tako zelo tujca. Je pa drugače tu tudi ogromno Azijcev - predvsem Kitajcev, pa nekaj Indijcev in Afričanov; taka zanimiva multi kulti mešanica.

Ko sva prišla sem, sva si najprej poiskala hostel za zelo dragih 65 dolarjev na noč za osnovno sobo s pogradom in deljeno kopalnico:


Zato sva sklenila, da morava čim prej najeti svoje stanovanje ali hišo, kar je dosti ceneje. Kot sva do sedaj gledala po netu, se da na primer hišo z dvema do tremi spalnicami dobiti že za 300-350 dolarjev na teden, to je preračunano 800 do 1000 € na mesec. Po nekaj dneh v hostlu sva se preselila v "studio" ali garsonijero po naše, najela sva jo do novega leta, v tem času pa bova v miru poiskala eno hiško ob morju.


Prve dni v Adelaidu sva se najprej ukvarjala z birokracijo. Aleš ima stalno delovno vizo, kar pomeni, da ima iste pravice kot avstralski državljan. Zato mu pripada osnovno zdravstveno zavarovanje Medicare, odprl si je bančni račun, dobil davčno številko...Meni vsega tega zaenkrat še ni potrebno urejati, ker imam status turista. Zato zdaj pridno zbirava vse dokaze, da živiva skupaj, saj lahko po letu in pol skupnega bivanja v Avstraliji zaprosim za partnersko vizo. Slabost turistične vize je namreč v tem, da razen voluntersko ne smem nikjer delati, pa še iz države moram vsake 3 mesece. Zato bom čim prej začela delati na tem, da turistično vizo zamenjam za študentsko, če vpišem vsaj 3-mesečni tečaj nečesa, ali pa za delovno, če dobim sponzorja, ki me zaposli. Zaenkrat se mi še ne sanja, kakšne možnosti imam, zato bo v prihodnjih dneh in mesecih poizvedovanje okoli tega moja glavna preokupacija.

Ja seveda, pa novega prijatelja imava! Ime mu je Nissan Pathfinder 4x4, letnik 2000, avtomatik, zaenkrat še bencinec, kmalu pa tudi na plin, ki je tu zares ugoden, predelavo pa sponzorira država. Bencin je trenutno 1.15 dolarjev na liter (cca 0.8 €), plin pa pol manj.


Zanj sva odštela cca 8000 €, recimo da malo manj, kot pa v Sloveniji. Zaenkrat sva z njim zadovoljna, sploh pa je tu nujno imeti svoj avto, ker je javni promet precej neroden, saj se vsi prevažajo okoli s svojimi avti, ker je bencin pač poceni. Za slovenske razmere je res ogromen, za avstralske pa normalen, saj je v povprečju vsaj vsak tretji avto tule džip. Za vozit je baje super mehek - pravi Aleš, jaz se še ne upam usesti za volan, predvsem zato, ker je na desni strani, tu se namreč vozi po 'pravilni' levi strani ceste, zato pa imam dosti več od razgleda.

Ko sva nabavila avto, sva šla naslednji dan najprej malo raziskat obalo, ker bi rada živela ob njej, pa do zdaj sploh nisva vedela, kako izgleda. Včeraj pa sva se odpravila malo v notranjost, v Adelaide Hills, ki so kakšnih 30 km oddaljeni od centra mesta. Včerajšnji dan je bil meni do zdaj najljubši, saj sva obiskala Cleland Wildlife Park, nekakšen ogromen ograjen gozd, po katerem se živali prosto sprehajajo okoli, ljudje pa med njimi. Videla sva kenguruje, emuje, walabije, vombate, dinge, pa še veliko takih, ki obstajajo samo v Avstraliji in za katere niti ne vem imen v slovenščini.

Tole je Tasmanian Devil, ki mu tudi že grozi izumrtje, tako kot dingom:





Pa seveda ogroooomno kengurujev, ki so tu v parku totalno razvajeni in se pustijo takole čohati (kan-go-roo v aboriginskem jeziku v resnici pomeni "ne razumem", to so odvrnili Aborigini, ko so jih belci prvič vprašali, kako je ime tej živali):













Tale je pa wallabe, sicer zelo podoben kenguruju, samo manjši in bolj plašen:


Tale mali tank je vombat, ki je velik kot prašiček, sicer precej miren, zna pa tudi ugrizniti:




To je Echidna, živi fosil. ker je sesalec, ki vali jajca:



Pa emuji, potoorosi, pelikani in druge ptice:













In koale, tako kot kenguruji zaščitni znak Avstralije (v aboriginskem pomenu "no drink", ker nikoli ne pijejo), ki se hranijo samo z evkaliptusovimi listi, iz katerih dobijo vse potebne hranljive snovi in tekočino. Normalno pojejo 1kg listov na dan, kar je 1/10 njihove teže. V povprečju živijo 10 let, v ujetništvu pa 5 let več. Da jih vidiš v budnem stanju, moraš imeti kar srečo, saj spijo in prežvekujejo 17-20 ur na dan:









Tole pa je pogled iz Adelaide Hills-ov na del Adelaida, saj celega razen iz letala sploh ne moreš zajeti, pa tudi na tej sliki se ne vidi dobro, ker blog precej popači fotke - v glavnem, res je ogromen:


Se pravi, zdaj je najina glavna maloga najti eno hišo na lepi lokaciji po ugodni ceni, Aleš je danes začel malo poizvedovati za službo, saj najini prihranki kopnijo hitreje, kot sva si predstavljala, čeprav ni panike za vsaj še nekaj mesecev. Najbolj se nagiba za delo v rudniku, kjer fizični delavec baje zasluži 70.000 - 100.000 dolarjev bruto na leto, inženir pa enkrat več. Ampak vse to je treba preveriti še v praksi. Dokler bom jaz imela samo turistično vizo, si bom poskusila najti voluntersko delo v Wildlife parku, če ne celo v tistem včeraj, saj rabijo volunterje in so mi že dali kontakt, tako da moram čim prej poklicati.

Me prav zanima, kako se nama bo vse skupaj obrnilo, zaenkrat se vse odvija v pravo smer, kmalu spet poročam!