google translation
Adelaide je v mesecu marcu zaznamovan predvsem z raznimi festivali, zato južno Avstralijo včasih poimenujejo tudi 'the festival state'. Daleč največja med njimi sta Fringe in Womadelaide, prvi traja skoraj cel mesec, drugi pa nekaj dni. Vse skupaj se dogaja na različnih koncih mesta, izbira dogodkov je res obilna, nastopajoči pa priletijo sem z vseh koncev sveta.
Midva sva si eno soboto zapolnila z obiskom Fringe-a, večina predstav je bila odprtega tipa, na koncu katerih se spodobi donirati kakšen dolar ali dva. Za vse ostale predstave pa je treba vstopnico kupiti že dosti prej, saj so ponavadi hitro razprodane.
Eden izmed boljših stvari tukaj pa je bil obisk napihljivega luminariuma imenovanega Amococo - to je skupek tunelov in prehodov različnih barv, osvetljuje se samo z dnevno svetlobo, zato so barve najizrazitejše takrat, ko sije sonce. S tem ročnim izdelkom se lahko pohvali skupina londonskih arhitektov, ki luminarium predstavljajo po vsem svetu - jaz sem ga imela priložnost obiskati že v ljubljanskem Tivoliju pred parimi leti, kjer je bila dosti manjša gneča kot pa tu, saj smo imeli čas obiska zaradi velikega zanimanja omejen na 20 min.
Takole pa izgleda Amococo od zunaj:
Dva vikenda nazaj sva si po dolgem času spet privoščila daljši izlet in sicer na polotok Yorke Peninsula, ki je zelo podoben italijanskemu škornju, vendar v pomanjšani različici.
Najprej sva si šla na sever ogledat mesteca Wallaroo-Kadina-Moonta, včasih zelo znana pod imenom 'copper triangle', ker so tam v 19. stoletju izkopavali ogromne količine bakra. Danes pa so ostanki tovarn in rudnikov muzej na prostem, kjer je s slikami in opisi lepo predstavljeno takratno življenje.
Prej:
Potem pa sva krenila proti jugu proti naravnemu rezervatu Innes National park, kjer sva preživela tudi večino časa, saj je okolica res vredna tega. Čeprav je bilo vreme precej muhasto, pa je nekaj kapelj dežja bilo zelo dobrodošlih, saj sva že skoraj pozabila, kako dež izleda.
Čeprav so povsod opozorilni znaki za živali in omejitev hitrosti znotraj parka 40km/h, še vedno sem pa tja leži kakšen povožen emu ali kenguru. Res je treba biti previden, saj sva tudi midva naletela na skupino petih emujev sredi ceste, ki se jim ni prav nikamor mudilo. Tako da nam ni preostalo drugega, kot da smo z avti obstali in jih pofotkali.
Južni del polotoka je sicer zelo lep vendar za ladje zelo nevaren, saj je v morju ogromno čeri in plitvin, predvsem pa močnih valov in tokov, ki so bili usodni za vsaj 30 ladij v daljni in bližnji preteklosti, ki so se potopile in sedaj počivajo na morskem dnu. Ostanke ene izmed njih pa je mogoče videti tudi na suhem:
V parku je tudi veliko pešpoti, ki so lepo označene in ponavadi opremljene s fotografijami in razlago tistega, kar vidiš na poti.
Na tem območju je veliko zelo slanih jezer, ki so domovanje prav posebni vrsti življenja; to so stromatoliti, najstarejši še živeči organizem na Zemlji, saj ocenjujejo, da so stari 3.5 M let. Zdaj se jih lahko najde samo na treh koncih sveta, največje in najbolj znano nahajališče je Shark Bay v zahodni Avstraliji. Na prvi pogled izgledajo kot kamen in če jih ne bi že prej videla na fotografijah, bi jih gladko spregledala.
Kot vedno na poti sva tudi tokrat spala v avtu in si kuhala sama, če je bilo lepo vreme zunaj na enem od piknik placov, drugače pa kar v avtu.
Kuhar pri delu:
V Adelaidu pa je najino življenje že zelo prijetno in ustaljeno, oba imava že lep krog znancev, ki sva jih spoznala preko službe ali hobijev. Vsako sredo sva jadrala na Twilight regatah, ki so se začele ob šestih popoldne po službah - zdaj je dan že toliko krajši, da je bila ta teden zadnja v sezoni. Te regate so bile bolj za hec kot zares, ampak na koncu smo vseeno med 30-imi jadrnicami osvojili 2. mesto v skupnem seštevku 28-ih regat.
Prejšnji teden pa sva šla na eno resno in 150 milj dolgo regato in sicer vsak na svoji jadrnici zaradi pomanjkanja posadke na drugi jadrnici. To je bila tudi moja prva nočna regata, začeli smo v petek ob sedmih zvečer, Aleševa ekipa je prijadrala na cilj v soboto ob šestih popoldne, mi pa v nedeljo ob dveh zjutraj - naša jadrnica je bila precej večja, pa še veter se nam je ugasnil nekje na pol poti nazaj. Bilo je naporno, a lepo, predvsem pa smeha polno.
Naša zastava:
V naši ekipi so bili sami stari jadralski mački:
Na tej postelji sem malo zadremala vsake 3 ure:
Moje nove jadralne hlače, ki sva jih skupaj z jakno in škornji kupila en dan prej - hvala bogu za njih, drugače bi ponoči zmrznila:
Naš skiper:
Če koga zanima, kako izgleda delo navadnega delavca v Avstraliji, se je Aleš potrudil in naredil nekaj fotk v službi, ki jo je zaključil prejšnji teden in spisal tole:
"Podjetje, ki mi je ponudilo prvo službo v Adelaidu, se imenuje Multotec. To je južnoafrisko podjetje, ki skrbi predvsem za opremljanje rudnikov. Njihovi produkti so iz polimerov, ki so bolj odporni na obrabo, kot pa železo. Moja naloga je bila, da sem v kalup zlil pripravljeno zmes smole (polimera), trdilca ali mocce, ter barve. Zato da zmes polimerizira, potrebuje primerno temperaturo, ki je od 60 pa do 90 stopinj za pripravljeno smolo ter 120 stopinj za trdilec, ki je v hladnem stanju prašek. Zmes se potem vlije v kalup, ki leži na delovni mizi temperature od 100 do 120 stopinj.
Za različne polimere imaš različen dovoljen čas za pripravo, preden se začne polimerizacija, in prav tako različen čas, da se tekoča zmes strdi. Za vlivanje imaš na voljo max 8 min, potem pa čakaš 40 min, da lahko izdelek razkalupiš in pripraviš vse za novega.
Moje delo je potekalo takole: najprej se očisti plastična vedra, ki so pred tem v peči, da se ves ostanek smole strdi. Potem se nanese s pištolo v vedro ločilec:
se ga postavi na tehtnico in se vanj nalije smolo:
Smolo potem pogreješ na potrebno temperaturo, v mikrovalovki to traja kakšne 3 min, v peči pa približno 30 min. Ko je smola primerne temperature, se vanjo doda na tehtnici barvo in trdilec.
Ko imaš zmes v pravilnem masnem razmerju, jo z vrtalnikom zmešaš:
Tako pripravljeno zmes pa se nato potrudiš iz vedra zliti v kalup. Na začetku mi je precej steklo po mizi, po šestih tednih pa sem bil že pravi strokovnjak in sem polil le kakšno kapljico. Ker sem bil učeč delavec, sem že na začetku dobil najtežje delo - vlivanje koleščkov za vlečenje električnega kabla v rudnikih, kasneje pa sem delal sita za rudo, ki so najzahtevnejši produkti, ker v njih ne sme biti mehurčkov, smola pa ne sme uiti na vložke.
Takole izgleda končni izdelek - kolešček:
Ker ima Južna Afrika finančni zaključek leta konec februarja, sem doživel še inventuro, naslednji dan pa barbi (gril).
Zato, da sem ljubi kruhek služil varno, sem v delavnici s temperaturo od 40 do 50 stopinj - odvisno od zunanje temperature, nosil še dihalno masko.
Služba je bila 9 km stran, zato sem se tja pridno vozil s kolesom, kakšne res vroče dni sem ob 6-ih zjutraj užival kolesarjenje pri 27-ih stopinjah, popoldne pa sem komaj prisopihal do doma."
Ta teden pa je Aleš začel z novo službo v podjetju MG Engineering kot 'project manager' (projektni vodja), podjetje se ukvarja z izdelavo železnih konstrukcij in trenutno izdelujejo železne ladje. Službo je dobil tako, da je enostavno vkorakal v firmo, kar se je izkazalo za zelo pametno potezo, saj se je takoj zmenil za intervju - do sedaj je namreč poslal okoli 200 prošenj, pa ni dobil nobenega povabila na intervju. Na začetku je privolil, da se dokaže in da en teden dela zastonj, s projektom, ki ga je izdelal, so bili zadovoljni in se dogovorili za nadaljnje sodelovanje, plača je pa tudi solidna (cca 2500 EUR na mesec).
Zbiranje papirjev za mojo partnersko vizo je tudi v polnem teku, tako da računam, da vlogo oddam vsaj do sredine aprila in potem po mesecu ali dveh pridobim iste pravice kot Aleš s svojo vizo - najpomembnejši sta mi zdravstveno zavarovanje in pa dovoljenje za delo, saj bi tudi jaz rada čim prej kaj prispevala k najinemu skupnemu budgetu kljub temu, da tukaj dva z lahkoto preživita tudi z navadno delavsko plačo - o tem sva se v zadnjih mesecih lahko sama prepričala.
Drugače pa volunterstvo trenutno še vedno zapolnjuje večji del mojega tedna, v njem vsak dan bolj uživam, saj ugotavljam, da sem del nečesa dosti večjega, kot sem si na začetku predstavljala - glavna naloga društva ni samo reševanje in rehabilitacija poškodovanih živali, temveč tudi ozaveščanje ljudi, da ne bi prihajalo do takšnih nesreč v prihodnje, predvsem pa razširjanje dejstva, da smo še kako odvisni od narave in da se tudi najmanjši nepremišljeni posegi vanjo za nas lahko slabo končajo.
Trenutno o tem društvu poteka snemanje dokumentarca za National Geographic, snemalec nas pogosto spremlja na terenu, 2x na teden so delčki iz tega projekta objavljeni celo med poročili na nacionalki.
Tole je posnetek pravega malega čudeža, ko nam je pelikan umrl na operacijski mizi in po šestih minutah spet oživel in zdaj lepo okreva:
Srečno se je končalo tudi za tega malega oposuma, ki so ga našli poleg povožene mame in ga zdaj 4x dnevno takole hranimo:
Do prihodnjič....
