Začetek jeseni

google translation


Ker je Avstralija kontinent na južni polobli, se zdaj namesto v pomlad tu preveša v jesen. To med drugim pomeni tudi, da so dnevi vedno krajši - tema je v tem času že ob pol šestih zvečer, kar naju vsak dan znova preseneti, saj so dnevi še vedno sorazmerno topli; temperatura se v lepem sončnem dnevu giblje nekje med 20 in 25 stopinj. Ponoči pa je čisto drugačna zgodba, saj se temperature spustijo bližje desetim stopinjam in če zraven zapiha še mrzel veter, ni nobenega dvoma več, da se je poletje za letos poslovilo. 

Maj se je začel z dežjem in zaenkrat kar noče nehati. Ampak med nevihtami so zelo pogosti sončni presledki, tako da sploh ni tako hudo. Tu pravijo, da je za ta čas v letu dež precej normalen, zima (slovensko poletje) pa je ponavadi stabilnejša. Dežja je sigurno najbolj vesela narava, saj se je pokrajina iz suhe, prašne in rjave spremenila v svežo zeleno - še najina limona na balkonu brsti, zato je to obdobje bolj kot jeseni podobno slovenski pomladi. 

April je bil za oba delaven, Aleš je uspešno zaključil drugi mesec kot inženir v svoji zdajšnji službi v firmi MG Engineering, jaz pa sem imela precej opravkov z zbiranjem papirjev za mojo partnersko vizo in vlogo 23. aprila končno tudi oddala ter zanjo plačala 2800 AUD (cca 1900 EUR). Na isti dan sem na moje veliko presenečenje že dobila osnovno zdravstveno zavarovanje Medicare, tako da imam sedaj pravico do uporabe njihovih osnovnih zdravstvenih storitev. Partnersko vizo pa naj bi mi odobrili v kakšnem mesecu ali dveh, čeprav imam občutek, da mogoče tudi prej. To je tudi zadnji strošek najine selitve, po najinih izračunih naju je vse skupaj (avto, polog za stanovanje, pohištvo, poslani paket, Alešev vozniški izpit...) olajšalo za okroglih 20 000 EUR. Z odobritvijo partnerske vize bom pridobila dovoljenje za delo, pa tudi za študij, kar me zelo veseli, saj tukaj obstaja ogromno kratkih tečajev, ki jih lahko opravljaš med delom in na tak način pridobiš izobrazbo, ki si jo želiš. V prihodnje me namreč zelo mika delo, povezano z živalmi, tu pa je ogromno tečajev na to temo, služb pa tudi. Ampak to je zaenkrat zgolj ena izmed idej, imam še kar nekaj drugih, preverila bom tudi, kako mi lahko moja geodetska inženirska titula tukaj koristi. Bomo videli.

Trenutno si dneve med tednom še vedno zapolnjujem z volunterstvom pri AMWRRO, da tam uživam, mi ni treba več ponavljati, sploh pa zdaj, ko imamo v oskrbi tri morske leve iz sydneyskega ZOO-ja; njihov bazen prenavljajo, tako da so pred dvema tednoma za 2 meseca prileteli v Adelaide. Ker so to trenirane živali, je z njimi priletel tudi trener, ki mora vsak dan ponavljati, kar so naučene, mi pa velikokrat zraven asistiramo. Preden smo jih spustili v glavni bazen, je bilo treba odstraniti vse ostale živali, da jih ne bi morski levi zamenjali za svoje igrače, zato sem ta ponedeljek imela veliko srečo, da so me povabili zraven na Kangaroo island (morska biologinja, ki sem jo tam spoznala, ga je poimenovala 'Galapagos of the southern hemisphere', ker je na njem toliko endemičnih vrst), kjer smo v zalivu Pelican lagoon izpustili 3 pelikane.


Še vedno nas skoraj na vsakem koraku spremlja kamerman, ki drugače na nacionalki Ten ustvarja serijo Totally wild, z nami pa pripravlja dokumentarec o društvu AMWRRO. Res je zelo predan svojemu delu, saj je zraven vsakič, ko se kaj zanimivega, pa tudi žalostnega dogaja.

Aprila sva se odpeljala tudi na dva zelo lepa izleta, tokrat na jug, med velikonočnimi prazniki sva se odpravila v nekaj več kot 500 km oddaljen nacionalni park Grampians, za podaljšan vikend, ko se tu praznuje Anzac day, pa v približno enako oddaljen Mt Gambier. 

Grampians so raj za ljubitelje narave in zaradi praznikov je bilo v njem ogromno ljudi - Halls Gap, majhna vasica na sredini parka, ima okoli 300 stalnih prebivalcev in okoli 6000 postelj...Kljub temu je park dovolj velik, da se ljudje porazgubijo in malo stran od najbolj turističnih točk lahko v miru uživaš v naravi. Res je lepo, fotke to še najlažje potrdijo, zato tu ne bom izgubljala veliko besed.

Tudi na tem koncu Avstralije je kar nekaj jam in skal z aboriginskimi poslikavami:

Ena izmed mnogih aktivnosti v Grampians parku je tudi plezanje, tu uporabljajo 'natural climbing', kar pomeni, da v skali ni že vnaprej pripravljenih uhljev, ampak je potrebno uporabljati zatiče (frende ali jebice po domače). Ker midva s sabo nisva imela zadostne opreme, sva plezanje pustila za drugič, ko se bova še s kom zmenila, da gremo skupaj in si delimo stroške prevoza.

Pa obisk farme oliv Mount Zero, imajo okoli 7000 dreves, iz oliv pridelujejo razne specialitete, ki jih prodajajo v tej lični trgovinici. Midva sva od tukaj odnesla toliko vloženih oliv, da sva zelo verjetno z njimi založena vsaj še naslednjih nekaj mesecev, če ne kar do konca tega leta...

Na poti proti domu sva se na hitro ustavila še v nacionalnem parku Mt. Arapiles, avstralski plezalni meki z več kot 2000 plezalnimi smermi, tudi to sva si pustila za naslednjič.

Avstralci 25. aprila poleg Novozelandcev in še nekaterih drugih praznujejo Anzac Day, na ta dan se spominjajo vseh padlih sonarodnjakov, ki so se borili v Turčiji med prvo svetovno vojno. Ker je bil letos Anzac Day v nedeljo, se je vikend podaljšal še na ponedeljek in midva sva ga izkoristila za obisk mesta Mt Gambier in okolice. Najbolj zanimiva stvar pri tem mestu je, da je zrastel zraven ugaslega vulkana, ki je le eden izmed obilice vulkanov v JV Avstraliji - ta predel je baje po velikosti tretji na svetu po številu vulkanov. Mesto slovi po zanimivem jezeru Blue lake, to je z vodo zapolnjen krater vulkana, jezero pa svojo barvo spreminja od sive pozimi do turkizno modre poleti. Kljub temu, da se je poletje že končalo, pa je imelo jezero še vedno precej intenzivno barvo, predvsem zaradi lepega sončnega vremena.

 

Pogled iz najvišje točke v okolici kraterja:

Umpherston sinkhole je še ena znamenitost v Mt Gambier-u, nekoč je bila na tem mestu jama, potem pa se ji je porušil strop in v nastali kotanji je takratni lastnik Umpherston uredil vrt, ki ga vzdržujejo še danes. 

Tako izgleda sinkhole od zunaj:

Tako pa od znotraj:

Zelo zanimivo postane ponoči, ko se prebudijo prebivalci tega potopljenega vrta, kot ga tudi imenujejo, to so mali vrečarji oposumi:

Samo nekaj kilometrov stran od Mt Gambier-a stoji še en ugasli vulkan Mt Schank, spada med mlajše vulkane, saj naj bi zadnjič bruhnil pred 5000 leti. V višino meri samo približno 100 m, da ga obhodiš po robu kraterja, pa ti vzame slabo uro. 

V notranjosti kraterja:

V času izbruha naj bi bilo to področje pod morjem, o tem priča tudi zanimiva okolica, saj so še vedno vidne sipine, ki so nastale v morju:

Vsi nacionalni parki, ki jih je tu res ogromno, so opremljeni z BBQ-ji in piknik mizami, ki jih midva na poti vedno veselo uporabljava.

Nalepka na sosednjem avtu ;D

Ta dan sva se odločila, da greva prenočit v majhno obmorsko mestece Port MacDonnell, samo 20 km oddaljeno od Mt Gambier-a, to pa zato, ker ob mraku iz morja prilezejo pingvini. 

Ker jih je bilo možno opazovati le od daleč in zaradi že kar trde teme mi je uspelo pofotkati samo tole:

Ker pa se je Aleš pred spanjem odločil še malo zapeljati po obali in ker zaradi trde teme nisva točno videla, v kakšnem stanju je pesek na plaži, se je zgodilo, da se je najin 4WD prav pošteno zakopal v rahel pesek. Po parih urah neuspešnega izkopavanja, podlaganja in spuščanja zraka iz gum sva se končno vdala in se odločila, da morava po pomoč v kar nekaj km oddaljen Port MacDonnell ter upala, da plima ne bo dosegla avta. Na najino veliko srečo nama je že po nekaj minutah na cesti ustavil avto, ki naju je zategnil do bara v mestu. Večina moških v baru je bila mornarjev in ob osmih zvečer so bili že prav prijetno okajeni, saj ponavadi hodijo na morje že ob štirih zjutraj. Ko sva jim razložila najino težavo, se je zelo kmalu javilo nekaj ljudi, da gredo najprej ocenit situacijo in se nato odločit, kako avto spraviti ven. Odločitev je padla, da je potreben traktor in ko sem vedela, da ni več razloga za paniko, sem dokumentirala nerodno situacijo:    

Kot se spodobi, smo se po končani akciji odpeljali v bar, kjer sva počastila mornarje, ki so naju rešili iz te zagate. 

Naslednji dan na kraju zločina:

Lepo je srečati ljudi, ki so ti pripravljeni priskočiti na pomoč, ko jo res potrebuješ!

Na poti proti domu sva se ustavila še pri jamah Naracoorte caves, ki tudi spadajo v področje, imenovano 'limestone coast' (obala iz apnenca). Porozni apnenec se je tvoril v času, ko je bil ves ta predel pod morjem, ko se je morje umaknilo, pa so pod vplivom podtalnice in deževnice nastale jame. Te jame ne bi bile nič posebnega (sploh, ko enkrat vidiš Postojnsko jamo...), če ne bi bile tik pod površjem, voda pa jih je na nekaterih mestih tako spodjedla, da so na površju nastale luknje, ki so bile past za neprevidne živali zadnjih 500 000 let. Tako predstavljajo fosili in kosti, ki so jih našli v teh jamah, neprecenljivo vrednost, saj znanstvenikom še vedno odgovarjajo na ogromno vprašanj, ki so ponavadi povezana z daljno preteklostjo. 

V času 'flower power' generacije so na tem mestu prirejali koncerte in eden izmed inštrumentov so bili tudi ti stalaktiti. Lepo so jih pobarvali in udarjali po njih, zato jih je tudi večina polomljena - včasih so očitno imeli drugačen način za občudovanje podzemelja, pa tudi droge so mogoče naredile svoje...;) 

Ena izmed lukenj, ki je sedaj na površju zaradi varnosti zaprta, iz nje kaplja in na tleh pod njo že raste nov kapnik:

Včasih je na avstralskih tleh živelo ogromno različnih živali, od rastlinojedcev do njihovih predatorjev. Vse so bile povečini dosti večje, kot jih poznamo danes, konec pa se je zanje po vsej verjetnosti začel v zadnji ledeni dobi, saj so se takrat zaradi ledu ljudje lahko sprehodili sem iz Azije pred približno 50 000 leti. Zaradi človeških posegov v naravo  - včasih je bil ogromen del Avstralije prekrit z gozdom, in zaradi neprilagojenosti živali na nove razmere ocenjujejo, da je zaradi prihoda človeka izumrlo 95% (!) vseh živalskih vrst, ki so kdaj koli živele na tem koncu. Ob tem se je pa res za zamisliti...

Pa še rekonstrukcija nekaterih živali, ki so takrat obstajale: 

Kenguruji so tako sedaj v Avstraliji največji vrečarji sesalci, ki so uspešno preživeli prihod človeka in prav nič ne kaže, da bodo kmalu odšli, saj jih je povsod ogromno. 

13. maja bo pol leta, odkar sva tukaj in do zdaj sva že dosti videla, da lahko rečem: lepa je tale Avstralija!