SLOVENIJA vs. AUSTRALIA

google translation


Letošnjega julija sva prvič po lanski selitvi 'down under' obiskala Slovenijo, glavni razlog za tako zgoden obisk pa je bila poroka Aleševega najboljšega prijatelja. Ker je Avstralija kar daleč stran in ker je zaradi 24-urnega letenja plus vmesnih postankov res naporno priti domov samo za par dni, sva najin obisk podaljšala na skoraj mesec dni. Ta čas sva seveda izkoristila za druženje z družinama in večino prijateljev.  

Nekaj časa nama je uspelo nameniti tudi dejavnostim, ki sva jih v Sloveniji oba rada počenjala; odkar živiva v Avstraliji, predvsem pogrešava naše gore, zato sva naredila dva dolga sprehoda po naših Julijcih. 

  

Tudi letos sva tako kot prejšnja leta nekaj dni uživala v krasni naravi ob bohinjskem jezeru, kjer je bila najpogostejša telovadba jadranje na Spiritu - jadrnici iz Aleševe prejšnje firme. 

Priti v Slovenijo na dopust potem, ko se preseliš na drug konec sveta in ko veš, da tam dejansko nimaš več doma, je zelo zanimiva izkušnja, saj začneš vse skupaj gledati s popolnoma drugačne perspektive. K temu seveda pripomore tudi dejstvo, da nisi obremenjen z vsakdanjimi skrbmi, ki so povezane na primer s službo. Vsaj midva sva vse skupaj začela dojemati veliko intenzivneje kot prej, predvsem čudovito naravo in odnose z ljudmi, ki so nama blizu.

In ob vsem tem se seveda začneš spraševati, kaj te je gnalo v selitev tako daleč stran? Slovenija je res lepa dežela, pa še ljudje so tam, ki te imajo radi. In tudi poslavljanje ni v drugo prav nič lažje kot v prvo. Torej? Na žalost se kot pri večini stvari tudi tu začne in konča pri financah. Res je lepa, ampak tudi zelo draga. To ugotavljava sedaj, ko sva tudi v praksi preizkusila, da je v Avstraliji razmerje med mesečnim zaslužkom in porabo enkrat do dvakrat boljše kot v Sloveniji. In sploh se ti ni treba pretegniti, da to razmerje dosežeš. To se seveda odraža tudi na ljudeh, med katerimi vlada zelo sproščeno vzdušje, k čemur pa sigurno pripomore tudi vreme, saj je sonca skoraj že preveč. Ko tu prebiješ nekaj časa, se ti zazdi, da Avstralci prav zares živijo njihov slavni 'no worries'. Seveda tudi v njihovi družbi ni vse idelano, tudi tu se najdejo kakšne cvetke (velik problem z Aborigini npr.), ampak o tem kdaj drugič... 

Za pot nazaj sva porabila kar dober teden, saj sva se po 14-urnem letu iz Dunaja najprej za 2 dni ustavila v Taipeiu, ki je prestolnica otočka Tajvana in sedež letalske družbe China airlines, s katero sva letela. Zaradi prestavitve leta na en dan kasneje nam je letalska družba plačala nočitev in hrano v zelo fensi hotelu z dovršeno arhitekturo in zanimivimi detajli.

Če imaš med leti več kot 7 ur časa, se lahko pridružiš enemu od dveh brezplačnih vodenih potepov v mesto, ker sva midva imela 2 dneva časa, sva seveda šla na oba in videla ter izvedela veliko zanimivega. 

Tajvan je bil do pred kratkim del Kitajske, zdaj pa je samostojna država z demokratično politično ureditvijo. Za svetovne razmere je zelo majhen, saj je po velikosti manj kot dvakrat večji od Slovenije, kljub temu pa v njem prebiva 23 M ljudi - po gostoti prebivalstva na km2 je baje samo za Bangladešem. Zato je vsaka ped zemlje pametno izkoriščena in prav presenetljivo je, da onesnaženosti v 2.6 M Taipeiu nikjer ne opaziš.

V mestu je ogromno templjev - velika večina prebivalstva je mešanica budistov, taoistov in konfucijancev.

Tajvan se je začel po drugi svetovni vojni ekstremno hitro gospodarsko razvijati in danes predstavlja eno izmed vodilnih držav v računalniški industriji - po besedah našega vodiča proizvedejo 80% vseh računalniških matičnih plošč na svetu. Dober pokazatelj njihove uspešne ekonomije je tale nebotičnik, ki se imenuje 'Taipei 101' (ker ima 101 nadstropje) in je bil s svojimi 508-imi metri do nedavnega najvišja stavba na svetu. Letošnjega januarja pa ga je krepko prehitel nov nebotičnik v Dubaju, ki meri v višino kar 828 metrov. Da je kljub temu še vedno zelo visok opaziš od daleč, ko ga primerjaš z drugimi, tudi ne tako majhnimi stolpnicami.

Tajvan je tudi geografsko zelo zanimiv, saj po celotni dolžini otoka poteka gorski masiv z več kot 200 vrhovi nad 3000 m nadmorske višine ter najvišjo goro, visoko skoraj 4000 m - definitivno bova naslednjič tej državi namenila več kot 2 dneva. 

Iz Taipeia sva letela v Sydney, kjer sva se prvotno hotela ustaviti za 4 dni, vendar naju je poceni domača letalska družba Tiger airlines prisilila ostati tam še 2 dodatna dneva. Tik pred vkrcanjem so namreč brez sramu odpovedali let in sporočili, da je naslednji let z njimi možen šele čez 4 dni. Tako sva morala kupiti novo karto z drugo družbo ter dodatno spanje v Sydneyu, seveda na lastne stroške. Stroške kart bodo Tiger airlines sicer povrnili, ampak šele v roku 6 tednov (hm, me prav zanima, kaj delajo z vsem tem denarjem toliko časa...) Definitivno je bila to najina prva in zadnja izkušnja z njimi.

Sydney je danes 4.5 M mesto in kot tako tudi največje v Avstraliji. Prvi beli priseljenci so na njegova tla stopili šele leta 1788; to so bili zaporniki, ki se jih je hotela britanska vlada znebiti tako, da jih je poslala na drug konec sveta. Zgodovina Sydneya je zelo pestra in prav impresivno je, v kakšno metropolo se je uspelo mesto razviti v tako kratkem času. 

Najrazpoznavnejša simbola Sydneya sta sigurno 'Sydney opera house' s svojo zanimivo arhitekturo in pa 'harbour bridge', ki je še danes most z največjim lokom na svetu. Operno hišo sva si ogledala tudi z notranje strani, saj sva si v njej po dolgem času privoščila ogled plesne predstave. 

Tudi tu sva šla na voden ogled mesta in na ta način izvedela zelo zanimive podrobnosti, naprimer da je bila prva bolnišnica zgrajena z denarjem, ki so ga kaznjenci zapili, zato so jih celo vzpodbujali pri pitju, pa recimo da je bila prva policijska enota sestavljena iz kaznjencev, ki so se najlepše obnašali itn. Mesto s svojimi nešteto stolpnicami izgleda podobno kot Melbourne, vendar je zaradi svoje lege ob Sydney harbour-ju veliko bolj všečno. 

Ob tej fontani je bil posnet prizor iz prvega dela filma Matrica z damo v rdečem - saj ne da bi opazila, vodič nam je povedal. Tudi sicer je bila večina prve Matrice posneta v Sydneyu. 

Da ne bo pomote, tole je umetnost:

Takole pa so te veseli divji kakaduji v botaničnem vrtu sredi mesta, toliko bolj, če jim imaš kaj okusnega za ponuditi:

Višek vseh najinih ogledov v Sydneyu pa je bil definitivno njihov ogromen akvarij, v katerem sva srečala celo našega znanega filozofa Slavoja Žižka, ko je v njem iskal morske pse.   

Na Aleševo veliko razočaranje med morskimi psi ni bilo predstavnika najmogočnejšega velikega belega, je bila pa narejena njegova maketa v pravi velikosti 6.4 m - to je bila velikost morskega psa, ujetega ob obalah Kangaroo island-a (hm, precej blizu naju) in tudi uradno potrjeni svetovni rekord, čeprav nekateri ribiči tu okrog trdijo, da so iz vode potegnili tudi že večje...

V Adelaide sva prispela ta ponedeljek in Aleš je šel takoj naslednji dan v službo, v kateri se je še pred odhodom v Slovenijo zmenil za nedoločen delovni čas. Meni pa so 16.junija končno odobrili partnersko vizo, ki je obenem tudi delovna viza, tako da sem začela zdaj intenzivno iskati delo in upam, da bom do naslednjega javljanja že imela kakšno veselo novico v tej smeri...