Borneo

V Kuala Lumpurju, kjer sva imela pri prijatelju Keithu spravljene vse svoje stvari, sva spakirala vse potrebno za Borneo in tam preživela 10 zelo zanimivih dni.

Letela sva v Sandakan na vzhodu, ker je blizu tega kraja rehabilitacijski center za orangutane, po velikosti četrti na svetu.

Namen tega centra je, da osirotele orangutane oziroma orangutane, ki so bili v ujetništvu, vrnejo nazaj v divjino. Najprej jih imajo v zaprtem oddelku, kjer jih učijo plezanja, spletanja gnezd (orangutani so edini primati, ki si vsako noč posebej za spanje spletejo gnezdo), samostojnega nabiranja hrane, vse take stvari pač, ki bi jih drugače mama naučila v divjini. Ko vse to obvladajo, jih postopoma začnejo navajati na deževni gozd. Za to imajo take ploščadi za hranjenje, na katere jim vsak dan dvakrat prinesejo hrano, takrat so tudi 'turistični obiski'.

Orangutan je ena izmed štirih vrst človeku podobnih opic in edina, ki živi izven Afrike. Samec je dosti večji in težji od samice, razpon rok pa ima ponavadi več kot dva metra. Dominantnemu samcu zrastejo posebna lica, ki imajo namen, da kažejo njegov položaj. So tudi edine opice, ki ne živijo v skupini, poti se jim prekrižajo samo med parjenjem. Danes naj bi jih živelo v divjini samo še 15.000, njihovo število pa zaradi izsekavanja deževnega gozda še kar upada, tako da so že skoraj na robu izumrtja.

Iz Sandakana sva se odpravila na 3-dnevni jungle trekking na reko Kinabantang, na katerem sva tudi v divjini videla orangutane, smešne opice z dolgimi nosovi (proboscis monkey, kar v njihovem jeziku pomeni Nizozemci, njihovi kolonialisti v preteklosti), gibone, tukane ter še kar nekaj drugih zanimivih živalih, ki jih pri nas ponavadi lahko vidiš v zoo-ju. Sicer je tukaj tudi domovanje 7-metrskih krokodilov in azijskih slonov, vendar so bili žal bregovi zaradi visokega vodostaja reke pod vodo, tako da smo jih videli samo na fotkah. Malo smo se prevažali z barčico, malo smo šli peš, imeli smo zelo zgodnje jutranje oglede pa zelo pozne nočne oglede – takrat se namreč da najlažje in največ živali videti, saj se podnevi zaradi vročine umaknejo v gozd.

Nato sva se odpravila na jug proti otoku Sipadan, ki slovi kot eden izmed desetih najlepših lokacij za potapljanje na svetu. Pod vodo je navpičen klif, na katerem se zbira ogromna paleta različnih živali, od želv, morskih psov in ostalih rib različnih barv, oblik in velikosti. V preteklosti je bilo to področje zelo poškodovano zaradi lokalnega ribolova z dinamitom, zato je sedaj zaščiteno. To pomeni, da je dnevno število potapljačev omejeno na dvajset, posledica tega pa seveda je, da je treba potop rezervirati vsaj kakšen mesec prej, kar midva žal nisva vedela. Ker pa sva bila že tam, sva za potop izbrala sosednji otok Sibuan, ki je tako kot večina ostalih otočkov na tem področju pravljičnih, z belimi peščenimi plažami in palmami. Pod vodo je bil koralni greben zaradi dinamita precej uničen, smo pa kljub temu videli ogromno želv, pa seveda rib, tako da je bilo kljub temu luštno.

Kot zadnji izziv sva si zadala osvojitev 4039m visoke gore Mt Kinabalu na zahodnem delu Bornea. To je najvišja gora med Novo Gvinejo in Himalajo, nastala je ob trku dveh litosferskih plošč in baje še kar raste 5mm na leto. Sama gora je kot ogromen masiv iz granita res fascinantna, nefascinantno pa je žal to, da je sedanja vlada stroške obiska nacionalnega parka Kinabalu povišala v že prav smešne zneske, saj naju je ena noč na gori z vključeno hrano in vodičem olajšala za 100 € na osebo...Toliko ne stane niti spanje v švicarskih Alpah, preverjeno. Prav nič smešen znesek pa ni domačinom, saj so cene za njih enake, zato si seveda sedaj obiska gore ne morejo več privoščiti.

Midva sva se odločila za dvodnevni paket, prvi dan sva zjutraj štartala na 1900m in končala na 3300m ter tam prespala zaradi aklimatizacije. Naslednje jutro okrog treh zjutraj pa sva se odpravila na vrh pogledat sončni vzhod, ki se je zgodil nekaj do šestih zjutraj. Na vrhu sva bila okrog pol petih, tako da sva še kakšno uro zmrzovala na vrhu, ampak s soncem je bilo vse poplačano. Sicer lahko gor priplezaš tudi v enem dnevu in privarčuješ na nočitvi, še vedno pa moraš plačati vodiča. Slabost enodnevnega izleta je ponavadi v tem, da zaradi oblakov skoraj celo pot razen poti pred sabo nič ne vidiš. Največja verjetnost, da je gora brez oblakov, je zelo zgodaj zjutraj. Midva sva imela baje zelo veliko srečo, saj nisva imela nič dežja, oblake sva imela samo nekaj ur na poti, na vrhu pa je bila super vidljivost.

Tole pa je bil najin sicer zelo neškodljiv, ampak zelo nekoristen vodič:

Kar se tiče vodiča, je pa prava smešnica: brez njega te ne spustijo v park, dodelijo ti ga prvi dan zjutraj preden štartaš, namenjen pa naj bi bil temu, da ti kaže pot, ki je sicer zelo lepo vidna in označena – vsakih 500m je tabla, ki te opomne, koliko si že naredil in koliko še imaš pred sabo...Pa tudi nič posebnega ti ne pove med potjo, recimo katere rastline in živali so posebne za park, čeprav tam baje raste ogromno endemitov. On ti pa pove, ob kateri uri moraš štartati, kdaj sta zajtrk in kosilo, v glavnem, precej nepomembne stvari. Če si v paru, imaš svojega vodiča, drugače pa ima skupina do osem ljudi enega vodiča. Najin nama je povedal, da gre na goro in z nje ponavadi trikrat na teden, kar v povprečju velja za vse vodiče.

Mt Kinabalu izgleda kot visoka planota, iz katere štrli veliko vrhov, na največjega sva šla in ker sva bila še zelo zgodnja na poti z vrha, sva hotela iti še na sosednjega, vendar nama je vodič rekel, da ne smeva, ker sva plačala samo za enega?!? Tako sva mu že hotela uiti in sama osvojiti vrh, pa sva si premislila, ker so baje kazni kar velike... Sva ga pa na poti v dolino vprašala, koliko časa potrebujeva in nama je odvrnil, da med dvema in tremi urami, zato sva si rekla OK, poskusiva priti dol v manj kot dveh urah, saj se s palicami da res zelo hitro sestopiti, tako da nama je uspelo priti dol v uri in pol, vodič je bil precej utrujen, midva pa zelo zadovoljna! 

V nacionalni park Kinabalu spadajo tudi Poring hot springs, nekakšne toplice, ki so jih zgradili Japonci med drugo svetovno vojno. Namakanje se je najinim razbolelim mišicam po dvodnevnem pešačenju zelo prileglo, pa četudi je bilo na muslimanski način - dekleta se kopajo popolnoma oblečena, jaz sem že malo goljufala.

V sredo, 11. novembra sva imela let v Kuala Lumpur in naslednji dan v Melbourne, tako da sva sedaj že v Avstraliji in sedaj se končno prav zares pričenja novo poglavje v najinem življenju. Turbulenca občutkov je velika, predvsem zato, ker ne veva prav točno, kaj pričakovati, pa tudi zato, ker sva po enomesečnem potepanju po Maleziji malo odmislila vse skupaj.

V glavnem, voda v lijaku se tu res vrti v nasprotni smeri urinega kazalca, sem preverila! ;) Za vsa ostala odkritja pa bo potrebno malo več časa. Jutri se dobiva s slovensko družino, ki se je preselila v Melbourne pred parimi leti, da malo poklepetamo o življenju tukaj, jutri zvečer pa se usedeva najprej na vlak, potem pa še na bus proti 500km oddaljenem Adealaidu, najinemu cilju.

Nadaljevanje kmalu sledi....